Maja 1945 so Istro, Trst in vzhodni del s Slovenci naseljene tedanje Kraljevine Italije zasedle jugoslovanske partizanske sile, zahodni del Primorske pa enote zahodnih zaveznikov. Junija 1945 so se partizanske sile na zahtevo zaveznikov umaknile z zahodnega dela Julijske krajine, Primorska pa je bila s t.i. Morganovo črto razdeljena na dve zasedbeni coni.
S podpisom pariške mirovne pogodbe 10. februarja 1947 je obveljal francoski, t.i. kompromisni predlog, po katerem je pod Italijo prišla Benečija, Rezija, Gorica in Kanalska dolina, Jugoslavija pa je dobila velik del goriške in del tržaške, Istro južno od reke Mirne, otoke in Zadar z okolico.
Širša okolica Trsta je postala nevtralna država, imenovana Svobodno tržaško ozemlje, razdeljena na dve območji. Cona A, ki je vključevala Trst, je bila pod vojaško upravo britanskih zavezniških sil, cona B, ki je zajemala slovensko Primorje in Istro, pa pod upravo Jugoslovanske armade. Pogodba je začela veljati 15. septembra istega leta.
S tem se je večina Primorcev, ki so pred tem več kot 20 let trpeli pod fašizmom in od septembra 1943 nacistično okupacijo, pridružila matičnemu narodu v okviru tedanje jugoslovanske federacije. Izven slovenskih meja je sicer ostalo še 140.000 Slovencev.
Letošnja osrednja proslava je potekala v soboto v Izoli. Na njej je slavnostni govornik, častni predsednik ZZB za vrednote NOB Janez Stanovnik spomnil, da je Primorska pod fašizmom v ponižanju in trpljenju nabirala energijo, ki je po kapitulaciji Italije septembra 1943 s spontano silo udarila na dan. S priključitvijo Primorske je bil dosežen tudi cilj narodnoosvobodilnega gibanja o združeni Sloveniji, je dejal Stanovnik.
Praznik vrnitve Primorske k matični domovini je državni praznik od leta 2006, vendar ni dela prost dan.
