Seveda je bilo to leto osamosvojitve in domnevni začetek slovenskega pohoda v zgodbo o uspehu. Mislim, da se je 12 sošolcev odločilo za študij ekonomije, obet borznega posredovanja, podjetništva in bogatije je deloval na dosegu roke. Znanec si je ob začetku študija nabavil srajco, kravato in trd poslovni kovček znanega podjetja, v katerem je prenašal črtani zvezek in kemični svinčnik. Na videz je deloval mlad in uspešen poslovnež. Iluzije so se razbile kaj kmalu.
Ponavljamo iste napake, komolčarji si iščejo ugodne službe, če ne v domovini, pa celo v Bruslju.
Bili smo še generacija, ki smo si pri testih in kontrolnih med seboj pomagali. Ne bom pozabil, kako mi je pri zapletenem vprašanju iz geografije sošolka iz prve vrste prišepnila pravi odgovor, da sem lahko v klop oddrsal z dvojko. Med nami je bilo sicer nekaj izvirnih grebatorjev, vendar so bili v izdatni manjšini. Bili smo ekipa. Bili smo solidarni.
Nekaj let po zaključku srednje šole so začele prihajati grozljive novice, da mladički, ki sedijo v istih klopeh, kot smo sedeli mi, pred sotrpini skrivajo rezultate nalog, pokrivajo odgovore in molčijo v trenutkih, ko bi lahko preznojenemu neznalcu pred katedrom pomagali z namigom, kaj je največji izvozni izdelek Brazilije. Kultura nove družbe, ki je še vedno trmasto jadrala proti zgodbi o uspehu, je zapovedovala, da se moraš sam postaviti zase, da moraš postati boljši od vrstnika, da moraš tekmovati in v tej tekmi uspeti. Zdelo se nam je, da naši nasledniki postajajo egoisti.
In zdaj, dobrih 20 let pozneje, stojimo na križišču, ki odloča, kakšno družbo želimo imeti v prihodnosti. Zame je to najbolj pomembno vprašanje, ki nima enostavnega odgovora. Zahteva razmislek in debato, prav gotovo pa do rešitve ne bomo prišli z lajanjem strankarskih gesel in vnetim kimanjem z glavo. Ena izmed osnovnih dilem bo lov na ravnotežje med dovolj zdravim egoizmom, zaradi katerega ljudje nekaj pametnega naredimo iz samih sebe na eni strani, in človeškim solidarizmom, kjer uspešni pomaga manj uspešnemu in močnejši podpre šibkejšega na drugi. Obe skrajnosti prinašata s seboj že videne zablode, modro ravnovesje, mogoče celo nekaj upanja. Zmoremo ta premislek?
Skozi hitre pogovore, priznam, večinoma na socialnih omrežjih, se trenutno kaže vse preveč nestrpnosti in etiketiranja, da bi bilo to možno. Govorci ali pisci smo razdraženi do te mere, da nasprotniku hitro očitamo vse živo in mu za povrh na čelo nalepimo še značko manjvrednosti, če ne celo mentalne nerazvitosti. Na poti v vrtinec pogube še vedno zgolj trmasto zagovarjamo svoje in ne iščemo rešitev. Ne vidim, da bi Slovenija dejansko bila na začetku neke nove zgodbe, ki bi morebiti tokrat bila celo res uspešna. Ponavljamo iste napake, komolčarji si iščejo ugodne službe, če ne v domovini, pa celo v Bruslju. Brutalni egoizem tistih dijakov, ki sošolcu niso dali na vpogled rešitve matematične naloge, slavi. Na drugem okopu z zastavami mahajo unikati, ki so pomensko in ideološko ostali v nekem prejšnjem režimu, kjer je bilo baje vse naše in vse skupno. Oba pristopa sta zelo napačna. Bo kdo to videl?
