Nick Špoljar Dežjot s svojo družino – mamo, očetom in dvema pasjima članoma ter mačkom, ki pride večkrat na obisk – živi v najemniškem stanovanju v Fiesi. Prijetno zelena terasa in pritlično stanovanje so zagotovo veliko primernejši pogoji za bivanje kot njihovo prvotno stanovanje v Luciji, v petem nadstropju bloka in brez dvigala. Ob našem obisku smo se srečali z drugačnim Nickom. Res ne more hoditi kot večina njegovih vrstnikov, toda 18-letni dijak se 365 dni po nesreči optimistično in odraslo sooča s svojo usodo.
»Prijatelji so v vodo pristali s skokom na noge, jaz pa sem skočil na glavo. In takrat je počilo.«
Nedolžni skok v morje, kot sta bila nedolžna zabava in praznovanje prijateljeve polnoletnosti, bo družini Špoljar Dežjot ostal v večnem spominu. »S prijatelji smo se odločili, da bomo preizkusili, kako toplo je morje, kajti junija je običajno že primerno za kopanje. Sprva smo le plavali in v vodo stopali po stopničkah, nato pa smo prišli do ideje, da bi v morje skočili. Prijatelji so v vodi pristali s skokom na noge, ki ga imenujemo bombica, jaz pa sem skočil na glavo. In takrat je počilo. Začutil sem, da sem se dotaknil dna in da ne morem več plavati, čeprav me tisti trenutek ni nič bolelo. Telo so preplavili mravljinci in takoj sem vedel, da je nekaj hudo narobe. Vmes sem izgubljal zavest, vendar se vsega, kar se je dogajalo okoli mene, spomnim,« tiste trenutke opiše Nick. Zavedajoč se resnosti dogodka je prijatelja prosil za pomoč, na kopnem pa so poklicali reševalce in starše. »Z rešilcem so me odpeljali v Izolo, nato je sledila operacija v Ljubljani. Na centralni negi sem bil tri dni, k sreči tam ni bilo zapletov. Temu pa je sledila intenzivna nega, tri tedne na kliničnem in zadnjega pol leta na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije – Soča,« še pove. Nick si je poškodoval peto in šesto vretence. Zdrobljeno so mu zamenjali s ploščico, ki so jo izrezali iz kolka, drugo se je zacelilo. Če bi se to zgodilo z drugim, tretjim ali četrtim vretencem, ga danes ne bi bilo več med nami, saj najbrž ne bi mogel poklicati pomoči.
Čeprav je ob takih dogodkih težko najti optimistične plati, so se člani družine odločili, da bodo kljub vsemu iskali pozitivne točke, saj verjamejo, da v takih situacijah ljudje nujno potrebujejo vrelec misli, ki dajejo moč. »Vem, da to ni tolažba, vendar ... Fantje so v vodo skočili v nočnih urah, ko je bila že tema, in Nick bi se lahko utopil ali si resno poškodoval glavo, saj je zadel v nanos mivke, ki je trd kot beton, pa se to ni zgodilo,« pozitivno plat žalostne zgodbe opiše njegova mama Irena. Žalostno pa je tudi dejstvo, da so Nicku in prijatelju nepridipravi med reševanjem ukradli denarnico in telefon, kar je pozneje predstavljalo veliko težavo, saj je bil najstnik brez vsakega dokumenta. To mu je onemogočalo tudi morebitno zdravljenje v tujini, da o vseh preostalih zapletih zaradi urejanja dokumentacije, medtem ko je bil priklenjen na posteljo, ne govorimo.
»Ob 3.20 je zazvonilo. Izpisala se je neznana številka in vedela sem, da je nekaj narobe.«
Razposajeni najstnik, ki je v tistem obdobju komaj začel raziskovati nočne zabave in se je drugič v svojem življenju s prijatelji odpravil zabavat bolj pozno noč, ni niti slutil, da gre naproti usodnemu dogodku. Da je bil ta izhod nekaj posebnega, pa je Ireni napovedal materinski instinkt: »Tisti večer me je prepričal, da bo ostal zunaj dlje, in se mi je zadnjič javil opolnoči, potem pa sem zaspala. Ob 3.20 je zazvonilo. Izpisala se je neznana številka in vedela sem, da je nekaj narobe. Ko so me vprašali, ali sem Nickova mama, sem že zbujala moža, da morava iti, ker je z Nickom nekaj narobe. In res je bilo.«
Neutrudljiva mama in oče se zavedata, da se je Nick rodil na novo in da se morajo vsak dan soočiti z novo bitko. V zadnjem letu so morali mnogo zadev postoriti sami, ob strani so jim stali le prijatelji, nekaj sorodnikov in nekatere organizacije, ki so jih vodili prek vseh ovir. »Šele ko kaj takega doživiš sam, se zavedaš razsežnosti dogodka. Po rehabilitaciji v Soči ostaneš sam, prepuščeni smo bili svoji iznajdljivosti. Ni lahko, vendar verjamemo v optimistično prihodnost za vse nas,« z nasmehom pove Irena. Srečni so tudi, da ima Nick tako krasno osebno zdravnico, dr. Livijo Sabadin, in da se za karkoli lahko obrne na Zvezo paraplegikov Slovenije.
Nickov dan se začne z zajtrkom, negovanjem in razgibalnimi vajami, ki trajajo tudi po eno uro in več, odvisno od krčev. »Krči so taki, da dobiš občutek, da se mišica hoče skrčiti, ti pa bi jo ravnal. Torej obratno razmerje. Krčenje nog je kar močno, kar rukne! Mene to ne boli, gre za samodejni premik uda, je pa zelo neprijetno,« opisuje. Ko je na vozičku, opravi vaje za dihanje oziroma krepitev kapacitete pljuč, v Sočo se odpravlja zgolj na preglede. Čez teden ima fizioterapijo in masažo v domu Dva topola v Izoli ter Domu paraplegikov Pacug, nekaj vaj izvaja tudi doma. V svojem sicer polnem urniku nekaj svojega dneva posveti tudi učenju. Po lastni želji je ponovno dijak 4. letnika piranske gimnazije in ob obiskih profesorjev pri njem doma nadaljuje izobraževalno pot. Najraje ima fiziko in matematiko, zato se želi pozneje vpisati na elektrotehniko v Ljubljani.
»Ja, še vedno imam vizijo, da bom shodil. V to verjamem in zato se bom trudil!«
To pa ni edini načrt, ki ga ima mladi nadebudnež: »Verjamem, da se bo do naslednjega leta stanje še popravilo. Najprej si želim 'zagnati' roke, kajti če so roke funkcionalne, si vsaj 50-odstotno neodvisen. Lahko si vzameš za jesti, piti, se sam usedeš na voziček itd. Torej, roke so moj cilj.« Z največjo mero optimizma pa dodaja: »Ja, še vedno imam vizijo, da bom shodil. V to verjamem in zato se bom trudil! Čeprav vem, da potrebujem čas.« Zaveda se namreč, da je rehabilitacija počasna in da je napredek, ki ga sam doseže v enem mesecu, za običajnega človeka kot en dan.
Napredkov sam sicer ne opazi takoj, saj je sebe najtežje ocenjevati, jih pa potrdijo tisti, ki ga večkrat obiščejo in ga ne vidijo vsak dan. »Lahko pa izpostavim dejstvo, da sem pridobil na moči. Na začetku so me zelo bolele rame, saj sem v začetni fazi veliko miroval in ležal. Danes lahko v veliki meri jem sam, uporabljam računalnik in božam pse,« za Svet24 nekaj sprememb izpostavi Nick.
Vse to je dosegel z nepogrešljivo podporo staršev, vseh prijateljev in sošolcev ter pomočnika Adisa, brez dvoma pa sta svoj delček dodala tudi kosmatinca Ruj in Čip, na katera je izredno navezan. V zadnjem letu so mu vrstniki organizirali tudi različne dobrodelne dogodke za zbiranje sredstev, s katerimi je lahko kupil posebej prilagojen avtomobil. »Njihova podpora mi veliko pomeni. Ko sem bil v Soči, so k meni na obisk sprva prihajali zgolj starši, saj smo se morali naprej soočiti s poškodbo, pozneje pa so me obiskali tudi moji vrstniki. To mi je vlivalo moči, da vztrajam. Danes pa me večkrat obiščejo doma, pogovarjamo se, se družimo in si ogledamo kakšen film. Sem pa jim v času mature svetoval, naj se posvetijo šolskim obveznostim, saj bomo imeli v poletih mesecih dovolj časa za druženje. Tudi Gimnazija Piran je super, učitelji prav tako, ne smem pa pozabiti razredničarke prof. Bizjakove, ki mi stoji ob strani že od začetka,« pripoveduje najmlajši član družine Špoljar Dežjot.
Pogovor, ki smo ga načrtovali izpeljati v tridesetih minutah, se je podaljšal na več kot tri ure prijetnega druženja. Iskrenost in sproščenost sta bila glavna aduta našega srečanja z Nickom. In ker skoraj tu poletje, ko se bomo mnogi odpravili na morje, je Nick vsem namenil kratek nasvet: »Če se da, ne skačite v vodo na glavo. Ne morem reči – sploh ne skačite, ker vsak rad skoči. Če pa se za to odločimo, je nujno, da preverimo, kako globoka je voda, in se prepričamo, da pod vodo ni kakšnega ostrega predmeta, na katerem bi se lahko poškodovali!« Nasvet, ki ga je vredno upoštevati, da ne bo tudi vaše navidezno nedolžno dejanje postalo usodno!
