Štiriindvajsetletna Katja je od nekdaj rada potovala, spoznavala nove kraje, ljudi in običaje, zato se je odločila, da se kot au pair (varuška) odpravi v tujino. To delo je precej priljubljeno. V zameno za čuvanje otrok, ki jih po navadi učiš tudi tujega jezika, dobiš streho nad glavo, hrano, tedensko žepnino in lepo izkušnjo. »No, ne vedno,« pravi danes Katja.
Nadiranje, izkoriščanje in žalitve na dnevnem redu.
To, da so živeli daleč od mesta, je bil mačji kašelj v primerjavi s tem, kar jo je čakalo. Ker je bila poleg čuvanja deklet njena glavna naloga, da ju nauči angleškega jezika, je svoje delo vzela zelo resno. »Po kuhinji sem lepila listke, na katerih je bila zapisana angleška beseda za pripomoček ali gospodinjski aparat, s sabo sem prinesla privlačne knjige v angleščini, s katerimi sem jima želela vzbuditi zanimanje, na računalniku sem jima kazala fotografije s svojih potovanj in jima o njih razlagala v angleščini.
»Dopoldne sem čistila pohištvo in prah, kuhinjo, likala …, popoldne pa sem šla po punci v šolo in skrbela zanju. O prostem času za svoja raziskovanja in spoznavanje kulture sem lahko samo sanjala. In imela sem občutek, da me je družina vzela k sebi tudi zato, da so se lahko ponašali z mano.«
Na cesti. Za zadnji teden ji tudi žepnine niso želeli izplačati in tako je ostala brez denarja in strehe nad glavo. »Nisem imela pojma, kam naj grem, niti letalske vozovnice si nisem mogla kupiti. Popolnoma obupana sem se šla zjokat v neko zakotno kavarno.
Kaj vse se je dogajalo in kaj je še sledilo, pa si preberite v današnji številki časopisa Svet24!
