Takoj po izjemnem uspehu je dejal: »Občutki so fenomenalni. Sploh ne morem verjeti, kaj se je zgodilo in da mi bo uspelo do zlate medalje v najbolj čislani disciplini. Še naprej bom trdo delal.«
Darko se je pred 24 leti rodil le z desno roko, starši so ga takoj po rojstvu zapustili, posvojila ga je družina Debeljak, ki je ob štirih svojih otrocih skrbela še za Darka. Letos je Darko prejel trofejo Jureta Robiča, ki jo podeljujejo za ekstremne športne dosežke. Darko je že lani na paraolimpijadi v Londonu za las zgrešil medaljo in je bil uspeha v Montrealu še toliko bolj vesel. Z njim smo se pogovarjali tik pred odhodom v Kanado, kjer z njim tekmujeta še Alen Kobilica in Aleš Sečnik.
Dokazali ste, da lahko vsak z jekleno voljo in pametnim načinom življenja dosega nedosegljive cilje.
Cilji niso nikoli čisto nedosegljivi. Treba je le verjeti, da jih lahko dosežemo. Če v nekaj verjameš, je potem vse lažje.
Ob rednem študiju živite življenje vrhunskega športnika. Kako usklajujete to dvoje?
Na fakulteti za poslovne vede mi gredo zelo na roko in razumejo, da imam poleg študija še športno kariero. Potrebni sta organizacija in prilagoditev. Kadar je izpitno obdobje, malo manj treniram, kadar imam na sporedu športna tekmovanja, pa malo manj študiram, saj mi na fakulteti zelo pomagajo.
Koliko trenirate pred večjimi tekmovanji?
Zadnji mesec sem treniral po devetkrat na teden, drugače pa med sezono vsak dan. Če imam obveznosti na fakulteti, pa manjkrat.
Se zavedate, da nosite breme športnika državne reprezentance?
Breme? Zame je to velika čast, da lahko zastopam našo državo Slovenijo, mojo domovino. Kot breme tega ne vidim, lahko pa obljubim, da jo bom zastopal na najboljši možni način in z rezultati dokazal, da smo Slovenci zmožni velikih stvari.
Akcija Alena Kobilice Vidim cilj je postala v Sloveniji zelo popularna. Vidite vi svoj cilj v plavanju?
Plavanje je bolj kratkoročen cilj, saj športna kariera ne more trajati celo življenje. Zdaj delam veliko tudi na svojih dolgoročnih ciljih, na tem, kar bi rad postal po koncu kariere. Drugače pa, da, trenutno je plavanje moj edini cilj.
Je vaš naslednji veliki cilj tudi paraolimpijada v Riu?
Ko smo končali z nastopi v Londonu, sva s trenerjem Borutom Štrumbljem rekla, da izboljšava rezultate v Riu. Zagotovo je moj naslednji večji cilj nastop na paraolimpijskih igrah v Riu. Verjamem pa, da bo zelo težko, saj je kar nekaj novih in mladih plavalcev v Sloveniji, ki se rezultatsko zelo dobro razvijajo, zato bo konkurenca za uvrstitev na paraolimpijado večja že v Sloveniji. Tudi mednarodni šport invalidov se močno razvija, tako da bo tudi mednarodna konkurenca vedno hujša. Naredil bom vse, da mi bo uspelo. Trenersko ekipo imam zelo dobro. Če bom poslušal in sledil njihovim navodilom, vem, da mi lahko uspe.
Kako se usklajujete s trenerji?
Vodja trenerske ekipe je doktor Borut Štrumbelj, pomočnika pa Jana Čander in Matej Globočnik. Čeprav je veliko logistike, saj treniram v Ljubljani in Radovljici, se z veliko dobre volje da vse uskladiti. Mi to znamo.
Koliko medalj imate v svoji zbirki in katera vam pomeni največ?
Vseh medalj je okoli 60. Za zdaj mi največ pomeni srebrna medalja z evropskega prvenstva v Berlinu leta 2011. Nasploh mi je tekmovati v Berlinu najbolj všeč.
Imate v zadnjem času kakšne posebne navijače?
Navijači vedno so. Prvi so gotovo moja družina, nato trenerji in prijatelji. Vsak dan pa ugotovim, da imam kakšnega novega navijača.
Če bi pripravili tekmovanje v plavanju družine Debeljak iz Podbrezij, kdo bi zmagal?
Mislim, da vsi kar dobro plavamo, čeprav ati in mami trdita, da ne znata. Izid bi bil zagotovo zelo tesen.
