»V družbah, v katerih vladajo moderne produkcijske razmere, se celotno življenje kaže kot neizmerno kopičenje spektaklov. Vse, kar je bilo neposredno doživeto, se je oddaljilo v predstavo,« je konec šestdesetih let v kultni knjigi Družba spektakla ugotavljal francoski sociolog Guy Debord. 62-letnica iz Mislinje na Koroškem je s pobegom in predajo vrgla kost, ki se bo na sončni strani Alp zagotovo glodala ... do naslednje afere.
Pristojni hitijo pripravljati ukrepe, sestajali se bodo za zaprtimi vrati in ugotavljali, kaj se je res zgodilo, kako rešiti situacijo in kaj storiti, da to takih primerov ne bo več prihajalo (spomnite se 'balkanskega bojevnika', 'afere Baričevič' itn.). Tuhtali bodo in mozgali ter vsake toliko javnosti poročali o skorajšnjih rešitvah. Kruh bo medtem za 'poštenega delavca' še naprej trd, obetajo se nove obdavčitve, država bo razbijala javni sektor in socialno državo, brezposelnost bo rekordna, prihodnost za množice negotova.
'Hilda, novi obraz Interpola', 'Pobeg Tovšakove je bil dogovorjen', 'Hilda izpuščena, priložnost zamujena', 'Politični vrh na nogah zaradi bega Tovšakove', 'Hilda bi se laže skrila med sloni kot med kravami' je le nekaj najbolj udarnih naslovov, ki so te dni krasili naslovnice medijev. 'Hilda' kraljuje na družabnih omrežjih, na ulici, za šankom, o 'Hildi' imajo izdelano mnenje vsi, ne le nekdaj zaposleni v Vegradu. Mladi, stari, bolni, študenti, upokojenci, prekarni delavci, zaposleni, vsi. Leta 2004 je bila s strani priljubljene ženske revije nominirana za Slovenko leta, danes je nihče (več) ne mara. Še eden od sinov zanjo ni našel lepih besed. Ne kliče je več mama.
Mladi raziskovalec na Centru za družbeno komuniciranje Jernej Amon Prodnik je prepričan, da so 'Hilde' tega sveta samo »največja skrajnost sistema, ki je sam po sebi skrajen, ki se napaja na skrajnostih, ki temelji na skrajnem izkoriščanju in tekmovalnosti ter nas sili, da žremo drug drugega«. »Gre za pripravne grešne kozle, ker je v času krize pač treba poiskati krivce, na skrajnost kapitalističnega sistema pa težko pokažeš s prstom,« meni Prodnik. In dodaja: »Vsakdo z nekaj soli v glavi ve, da se Tovšakovi ali Kordežu ne bi zgodilo nič, če ne bi prišlo do ene najhujših svetovnih gospodarskih kriz od začetkov kapitalizma.«
»To so ljudje, ki hodijo po robu, ki so prisiljeni hoditi po robu, saj to prinaša najvišje profite, ti pa podjetjem omogočajo največji uspeh na trgu. Uspeh na trgu pa je alfa in omega obstoječega sistema,« pravi Prodnik. Kot še pravi, do anomalij prihaja tudi drugod po svetu. »Države so z zadolževanjem krile bančne izgube in slabe nezavarovane kredite po vsem svetu, tuje delavce skrajno izkoriščajo tudi v civilizirani Nemčiji. Zadovoljno se bomo hahljali, ko se bo pred nami odvijal teater, v resnici pa se ne bo nič spremenilo. No, Hilda se bo namesto v Mislinji očitno morala sončiti na Igu, ne v Nairobiju,« meni Prodnik.
Doma in po svetu v časopisu SVET24.
