Vendar kitajske oblasti še niso uspele prilagoditi upravljanja z vodo v smislu porabe in porazdelitve, s čemer so si le še bolj otežili razmere, saj sta pomanjkanje vode in njeno onesnaženja osrednja problema, s katerima se sooča Kitajska.
Onesnaženje se je iz obalnih regij razširilo proti notranjosti države, tako na površinske kot podzemne vode. Kitajska letno izloči 53 milijard ton odpadnih voda. Leta 2006 voda v razponu 25.000 kilometrov ni dosegala zahtevanih standardov in približno 90 odstotkov voda v urbanih okoljih in okolici je bilo označenih za resno onesnažene.
Svetovna banka ocenjuje, da ogrožena voda Kitajsko stane približno 2,3 odstotke bruto domačega proizvoda. Kvaliteta vode je večji problem v severnem delu Kitajske, kjer pomanjkanje vode preprečuje redčenje onesnaženih izpustov in ima 40 odstotkov rek dva najslabša standarda kvalitete: standarda V in VI. To pomeni, da je voda tako zelo onesnažena, da ne le ogroža zdravje ob zaužitju, ampak je resno načet tudi potencial njene rehabilitacije. Tako naj bi več kot 300 milijonov ljudi ne imelo dostopa do varne pitne vode, hkrati pa številni na ta račun trpijo sindrome, kot so diareja, kolera in rak. Industrijsko onesnaževanje je prizadelo številna revnejša območja, ne glede na septembra 2000 zastavljene cilje o prioritetah: najprej varovanje okolja, nato uporaba vode.
