Začel je že kot deček, ko je skupaj z očetom Ninom Špacapanom vsak konec tedna preživel na letališču v Ajdovščini. Z velikimi zelenimi očmi je ves čas strmel v nebo in občudoval ples jadralnih letal. Že kot najstnik je opravil izpit in sedel v lepotca, ki ga je dvignil visoko nad Vipavsko dolino. Takrat so piloti trdo delali, da so si lahko privoščili ure športnega letenja. Izvajali so razne delovne akcije, s katerimi so zbirali denar. Tudi Šandor je bil med tistimi, ki so na tleh pridno garali, zato da so lahko poleteli.
Njegova pilotska kariera se je nadaljevala in iz leta v leto stopnjevala. Postal je učitelj letenja in ustanovil svojo letalsko šolo, v kateri so se kalili številni piloti. Mladeniču, ki si je medtem ustvarili družino, pa nekako vse to še ni bilo dovolj, zato se je lotil celo akrobatskega letenja in se pozneje specializiral za učitelja akrobatskega letenja. Novogoričan je imel med svojimi učenci kar nekaj znanih Slovencev, plesa z jadralnim letalom pa je naučil tudi kapitana italijanske akrobatske formacije Frecce Tricolori, generala Maurizia de Rinaldisa. Šandorjev nastop je dih jemajoč, saj kar pleše v ritmu glasbe. Mnogokrat se njegovi bližnji jezijo, ker je za njihove pojme veliko preveč drzen in se seveda bojijo, da bi se lahko zgodila nesreča. A Šandor je pravi profesionalec in dobro ve, kaj in kako dela. O svojih akrobatskih točkah nam je povedal: »Vse, kar izvajam, je do potankosti izpiljeno. Figure vadim zelo visoko, šele potem sem pripravljen za nižji let. Moje akrobacije so rezultat dela nekaj let. Nikoli ne improviziram, in če se pripeti kakšna nepredvidena zadeva, enostavno pristanem.«
Šandor pa je tudi izjemen inovator. S svojo ekipo je namreč poskrbel, da smo Slovenci dobili čisto nova krila. Že pred časom je namreč predstavil dva pomembna projekta – Flamingo EDA 100 in AS18M.
