Florence Hartmann je z območja nekdanje Jugoslavije za Le Monde poročala 11 let, zatem je objavila štiri knjige. V prvi je pisala o pokojnemu srbskemu predsedniku in haaškemu obtožencu Slobodanu Miloševiću. V drugi, ki je pod naslovom Mir in kazen prevedena tudi v slovenščino, je spregovorila o poskusih vplivanja mednarodne politike na haaško Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije
Tretja se nanaša na žvižgače, v zadnji pa je analizirala mednarodne okoliščine genocida v Srebrenici leta 1995, ko so sile bosanskih Srbov v nekaj dneh po padcu te bošnjaške enklave pobile več kot 8000 Bošnjakov.
Stalna borka za svobodo in človekove pravice, kot jo je opisal novinarski kolega Matej Šurc, ki je usmerjal pogovor, je spomnila, da so preiskavo o Srebrenici kot množičnem zločinu vodili iz Haaga. Ene stvari pa niso raziskali: okoliščin, ki so privedle do genocida. Poročevalci z vojnih območij nekdanje Jugoslavije po njenih besedah niso razumeli, kako se je to lahko zgodilo.
Ker odgovorov ni bilo, je poskušala sestaviti koščke v večjo sliko, sledila je vsemu, kar je bilo objavljeno. Že leta 2005 pa je bila v dokumentih po njenih besedah objavljena "velika informacija", da se so ZDA, Velika Britanija in Francija, tri stalne članice Varnostnega sveta ZN, skrivaj odločile opustiti uresničevanje resolucije, kar je prepovedano, z namenom, da bi preprečile uporabo sil Nata.
"Ta odločitev ni bila sprejeta zato, da bi bili ljudje ubiti, temveč zato, da bi olajšala mirovni sporazum neodvisno od morebitnih posledic na življenje," je povedala Hartmannova. To je želela pojasniti javnosti, ker so v mednarodnih pogajanjih po njenem mnenju pogosto sprejete odločitve, ne da bi upoštevali vse parametre, denimo človeška življenja ali človekove pravice.
Sama se sicer ne prišteva med žvižgače, to so po njenih besedah tisti, ki nimajo možnosti, da bi javno spregovorili, niti niso plačani za to. To je nekdo, ki je zaposlen v zasebni ali javni ustanovi in ima privilegij do nekaterih informacij. Žvižgač je tisti, ki opozori javno mnenje, da gre nekaj narobe, pri čemer mu ne gre samo za lastni interes, ampak se s tem izpostavi in žrtvuje za to, da bi zavaroval vse, je poudarila Hartmannova.
V primeru ameriškega žvižgača Edwarda Snowdna, ki je razkril informacije o ameriškem nadzoru nad telekomunikacijami in internetom, po njenih besedah obstaja tveganje, da ne bo deležen pravičnega sojenja. Če pride na sodišče, pa bi bilo sprejemljivo samo, da pride pred neodvisne sodnike. Zna pa se zgoditi, da bo postal žrtev "pogodbe" med predsednikom Rusije, kjer je trenutno azilant, in novim ameriškim predsednikom.
Sama "ni imela besede", da bi dosegla proces pred neodvisnimi sodniki, ko jo je haaško sodišče pred leti obsodilo zaradi navedb v knjigi Mir in kazen, zaradi česar je bila teden dni v ječi.
Prav zato, kot je poudarila na pogovoru, bo omenjeno sodišče še naprej kritizirala, da bi zaščitila mednarodno pravo. "Ker če ga spremenimo v koruptivno institucijo, ne bo podpore javnosti in na koncu bomo pomagali tistim, ki so zakrivili množične zločine," je poudarila Hartmannova, ki je bila med letoma 2000 in 2006 tiskovna predstavnica takratne glavne haaške tožilke Carle Del Ponte.
Kot je še dodala, je demokracija nekaj, kar je na papirju, če ni opazovalcev, pa pravila ne delujejo. Zato se moramo za demokracijo boriti vsak dan, če želimo biti zaščiteni z zakoni in pravicami, ki jih imamo.
