Stare je med letoma 1862 in 1866 v Pragi študiral slavistiko, zgodovino in geografijo. Po končanem študiju je bil od leta 1967 naprej profesor v Osijeku, Varaždinu, Bjelovarju in med letoma 1891 in 1894 v Zagrebu začasni vodja višje realke, v obdobju med letoma 1897 in 1904 pa vodja realne gimnazije.
Stare je bil leta 1867 tudi eden od soustanoviteljev Dramatičnega društva v Ljubljani, za katerega je prevedel več del iz češkega jezika. Na Hrvaškem je bil več let odbornik Matice hrvatske. Zavzemal se je za tesnejše sodelovanje Slovencev in Hrvatov. Na njegove poglede sta vplivala utemeljitelj Hrvaške akademije znanosti in umetnosti J. J. Strossmayer in zgodovinar F. Rački. Bil je dopisnik za več hrvaških in slovenskih časopisov. Zaslovel je z delom Občna zgodovina za slovensko ljudstvo. Obsežno delo je izšlo med letoma 1874 in 1891 pri Mohorjevi družbi v Celovcu v petnajstih snopičih na 2500 straneh. Za zbirko Die Völker Oesterreich-Ungarns je napisal knjigo Die Kroaten im Königreiche Kroatien und Slavonien.
Spada med tako imenovane pisatelje učence »mladoslovenskih pisateljev«. Kot pripovednik je bil pod vplivom J. Kersnika, zgledoval se je tudi po delih I. S. Turgenjeva in A. Šenoe. Pisal je romantično-realistične novele in povesti, v katerih je opisoval praške, ljubljanske in hrvaške razmere, dodal jim je tudi veliko osebnih pogledov. Umrl je 13. maja 1907 v Ljubljani.
