Da Draga Bulca, ki je pred kratkim uspešno prestal operacijo srca, ujameš v Sloveniji, moraš imeti že srečo, saj je bolj ali manj na potovanjih, ki so povezana s turizmom in novinarstvom. Iz televizijskega se je prelevil v pišočega novinarja, obvlada pa tudi fotografiranje in v več slovenskih časopisih objavlja zanimive reportaže s svojih popotovanj. Udeležuje se različnih študijskih potovanj za novinarje, aktiven pa je tudi kot predsednik združenja turističnih novinarjev FIJET. Pred operacijo se je vrnil iz ameriškega Vaila, ki bo prihodnje leto prizorišče svetovnega prvenstva v alpskem smučanju. Tam je med drugim intervjuval predsednico organizacijskega odbora Ceil Folz, ki je velika prijateljica Slovenije.
Drago, ki mu nikoli ni manjkalo izvirnih primerjav, mi zaupa, da si je v vseh teh letih nabral za vsaj deset kilogramov vizitk. Nekatere številke hrani samo za vsak primer, s številnimi lastniki teh pa je postal prijatelj.
Navdušen nad Saharo
Najbolj ga je navdušilo potovanje po Sahari. Tja sta se z ženo odpravila na poročno potovanje, kot bi jo on že na samem začetku postavil na preizkušnjo. »V Nemčiji sem kupil Volkswagnov kombi, ki pa ni imel štirikolesnega pogona, zato sem ga pustil pri sorodnikih v Avstriji in poskrbel, da je bilo vozilo pripravljeno za pot prek Italije v Tunizijo, skozi Saharo in Gano do Slonokoščene obale. Tam sem kombi prodal, v Slovenijo pa sva se vrnila z ladjo Splošne plovbe,« se spominja.
Eno drži kot pribito: z Dragom ni nikoli dolgčas, saj človeku vedno postreže z zanimivimi zgodbami in bi ga poslušal ure in ure. Pestro pa je tudi za njihovo domačo mizo, če se jima z ženo uspe dobiti še s sinovoma Rokom in Urhom, ki sta oba vpeta v turizem. Toda letos se jim še ni uspelo sestati: »Preden se nam uspe dogovoriti, je kateri izmed nas že na novi poti,« obžaluje. »Veliko potuje tudi žena, ki je zdravnica, jaz pa se ji večkrat pridružim na kakšnem kongresu. Oni zasedajo, jaz pa medtem pohajkujem po mestu in izberem najboljšo restavracijo za večerjo.«
Uživa v smučanju
Drago, tako kot vsak pravi Slovenec, prisega na smučanje in najbrž bi težko našli smučišče, ki ga v vseh teh letih še ni obiskal. Rad bi spet spravil v »pogon« Zlato snežinko, legendarno ocenjevanje slovenskih smučišč, ki je potekala več let. »Čeprav so se me nekateri žičničarji bali, sem prepričan, da so bila naša ocenjevanja spodbudna tudi za tiste, ki so se nekoliko slabše odrezali. Vse skupaj bi razširil tudi na tuja smučišča, to pa predvsem zato, da bi se naši žičničarji kaj naučili od tujih. Prav tako bi spet uvedel turistični nagelj in bodečo nežo.«
Prijatelje ima povsod po svetu in številne med njimi je prepričal, da so obiskali Slovenijo. »Takrat so moji gostje. Skuham jim kaj tipično slovenskega, saj sem kar spreten za štedilnikom, pa tudi vinska klet je dobro založena. Če imajo gostje malo časa, jim svetujem obisk Bleda in Bohinja, Postojnske jame, Obale in obvezno ene vinske pokrajine. Sam najbolj prisegam na Goriška brda in vedno znova trdim, da so lepša kot Toskana.«
Letošnje poletje se bo že enaintridesetič odpravil na Kornate. »Ker se mi je lani nekako izmuznil termin za praznovanje 30. obletnice mojega obiska Kornatov, bom veliko zabavo pripravil letos in nanjo povabil vse tiste, ki sem jih ta leta tam srečeval. To je zame vrhunsko: robinzonske počitnice brez elektrike in avtomobilov, kjer se lahko odpočiješ in si napolniš baterije.«
Drago pravi, da svojih prijateljev po svetu nikoli ne obišče brez steklenice slovenskega vina. V nahrbtniku – tak način potovanja mu je najljubši – pa prav tako nikoli ne manjkajo prospekti in kakšna knjiga o Sloveniji, ki jo rad podari. »Ja, najlepše je, da kupiš samo letalsko karto in odletiš, potem pa se sproti odločaš, kam boš šel, kje spal, jedel, kaj boš počel. Na potovanjih spoznaš tudi veliko zanimivih ljudi, ki ti povedo marsikaj novega.«
