Gillian mnogi povezujejo z ledenim nadzorom, verjetno predvsem zaradi njene aristokratske zunanjosti: polnih našobljenih ustnic, vitke postave, alabastrne kože, prodornih oči. Pa tudi zaradi vlog, ki jih je igrala: z Dano Scully je postala ena največjih televizijskih zvezd na svetu, v zadnjem desetletju pa se je v Veliki Britaniji uveljavila kot karakterna igralka v manj odmevnih, a dobrih kostumskih serijah, kot sta seriji Velika pričakovanja in Pusta hiša, ter filmoma A Cock and Bull Story in Plesalka v temi.
V resničnem življenju se rada hihita in se nima ravno tako v oblasti kot njeni liki. Pri 45 letih ima tri otroke in dva propadla zakona. »Mladost zapravljajo mladi. To je eden mojih najljubših citatov,« pravi. »Pred kratkim me je prvič zadelo, koliko sem pravzaprav stara. Nekaterih vidikov staranja se še vedno veselim, ampak en trenutek – no, več trenutkov, več dni – sem resnično žalovala za mladostjo, zapravljenim časom in izgubljenimi leti.« O lepotnih posegih je razmišljala, ko se je »pred leti ličila v zaodrju in na obrazu opazila nekaj sprememb. Najprej sem se nekaj sekund prepričevala, da sem očitno pojedla nekaj, na kar sem alergična, kar me je šokiralo, potem pa sem si priznala, da se to zgodi. Prepričujemo se, da smo nepremagljivi in da nam leta ne bodo prišla do živega, a ko vidiš kožo na rokah, presenečeno vzklikneš: Kaj, za vraga?! Nekaj časa si govoriš, da je zagotovo mogoče storiti kaj, ne da bi zarezali vate, ampak nazadnje si priznaš, da ni tako. Pri tem moram vseeno poudariti, da občudujem znane ženske, ki se niso dale popraviti. Judi Dench ima čudovit obraz, pa Charlotte Rampling – onidve sta si dovolili, da sta se naravno postarali, ker vedno veš, kdaj gre kdo pod nož. Rada bi prišla do točke, ko bi se ob pogledu v ogledalo ne počutila slabo, ampak bi slavila naravni proces, ne da bi razmišljala, da je nekaj narobe.« Tega ji po eni strani ne gre zameriti, saj so jo leta 1996 razglasili za najbolj seksi žensko na svetu. »Spominjam se, kako sem bila na takratnih fotografskih seansah obsedena z videzom. Ko zdaj gledam te fotografije mlečnozobe, na videz svobodomiselne deklice in pomislim, kako sem se mučila s samokritiko ... Zato se zdaj skušam opominjati, da čez 10 ali 20 let moje čelo in moje roke ne bodo lepše in naj cenim vse, kar imam.«
Čeprav je Američanka, je od drugega do enajstega leta živela v Londonu, kjer je oče študiral filmsko produkcijo. Potem so se preselili v Michigan, iz Anglije pa ji je ostal naglas, kakršnega je mogoče slišati res samo v najvišjih slojih. Selitev v mestece iz svetovljanske prestolnice, ki je sovpadala z bratovim rojstvom, je bila zanjo pravi šok. Zato da bi ga nekako prebolela, pa tudi zaradi pomanjkanja samozavesti od 14. leta obiskuje terapevta in je vneta bralka knjig za samopomoč.
Včasih pravijo, da obstajata dve Gillian. Ena je impulzivna (nekoč je nekega moškega osvojila kar v kinu) in rada šokira. V srednji šoli je bila pankerica, predlani je medije šokirala s priznanjem, da je imela lezbična razmerja, ki so bila, je dodala, »zgolj faza«. In potem je tu prava profesionalka, odločena postaviti visoke pregrade med zasebnim in javnim življenjem.
Dosjeji X so ji prinesli slavo in bogastvo, čustva glede serije, ki ji je posvetila deset let, pa so mešana: »Ničesar ne obžalujem. A če bi (19-letni) hčerki Piper že dala kakšen nasvet, bi bil ta, da mora uživati življenje, preden se to začne. Želim si, da bi pri njenih letih vedela, kakšno srečo in koliko možnosti imam. Več časa bi razmišljala o različnih poteh, po katerih bi se podala, in si bolje ogledala svet.«
Vlogo Scully je dobila pri 24 letih in na snemanju spoznala prvega moža, umetniškega vodjo Clyda Klotza. Poročila sta se na Havajih in se ločila kmalu po Piperinem rojstvu (ko je imela Gillian 26 let). Na snemanje se je vrnila deset dni po porodu. Takrat je delala po 16 ur na dan in prosti čas posvečala otroku. »Jedla sem energijske ploščice in se nalivala s kavo. Seveda mi ni žal, da sem rodila hčerko, a bila bi čisto drug človek, če je ne bi imela. Njen prihod me je prizemljil in od mene zahteval odgovornost. Če je ne bi imela, bi v celoti izkoristila mladost in svobodo.«
Vsekakor je načrtovala drugačno kariero: po diplomi iz igralstva se je pri 21 letih iz Chicaga preselila New York; tam je bila natakarica in odrska igralka, potem se je zaljubila v moškega iz Los Angelesa: »Šla sem ga obiskat in nazadnje prodala povratno vozovnico. Če ne bi ostala, ne bi šla na avdicijo za Dosjeje in tako naprej, čeprav je tudi res, da mi življenje v New Yorku ni bilo posebno všeč. Ljubezen je pač čudna reč, je pa res, da hčer spodbujam, naj sledi srcu in velikim stvarem, ne pa moškim. Koliko časa zapraviš s tem!«
A Gillian je počela prav to. Leta 2002, ko so nehali snemati Dosjeje in ji je Hollywood ležal pred nogami, se je preselila v London. Delno zato, da bi igrala v gledališču, delno pa, ker je tam živel njen fant. »Zame je vse črno-belo. Morda bi bilo boljše, če takrat ne bi vsega življenja preselila v London in bi vsaj z eno nogo živela v Los Angelesu ter ljudi opominjala, da sem še na zemlji.« Morda bi tako dobila še kakšno vidnejšo filmsko vlogo.
Danes je odločena, da bo dobra mama sedemletnemu Oskarju in petletnemu Felixu, ki ju ima z nekdanjim partnerjem, poslovnežem Markom Griffithsom, in da bo pri njiju popravila napake, ki jih je storila pri Piper.
To predvsem pomeni, da bo delo prilagodila družini. »Ko grem drugič skozi proces materinstva, se precej bolj zavedam, koliko vpliva imam na življenje otrok od trenutka rojstva do desetega leta, obdobje, ki je najpomembnejše psihološko, čustveno, intelektualno.« Z Griffithsom sta se razšla lani, pred tem pa je bila 18 mesecev poročena z novinarjem Julianom Ozannom. Trenutno je samska: »Življenje je ta trenutek resnično zapleteno.«
