Kaj se lahko naučimo iz zgodbe podjetja, ki bo svetu pomagalo premagati izzive električnega prometa na poti do bolj trajnostnega gospodarstva? Imamo v Sloveniji potencial za podobne uspešne zgodbe? Kaj za našo državo pomeni kampus, ki ga Mate Rimac gradi blizu slovenske meje, in zakaj je treba mlade vzgajati v duhu, da je nemogoče še kako mogoče? O tem smo se pogovarjali z Domnom Zadravcem, vodilnim partnerjem za Srednjo Evropo pri EY-Parthenon, ki je vodil ekipo svetovalcev pri združevanju podjetij Rimac Automobili in Bugatti Automobiles v novo podjetje Bugatti Rimac.
Pri Mateju Rimcu gre za neverjetno zgodbo, ko je start-upu le v nekaj letih uspel veliki met. Kje vi vidite razlog za tak uspeh?
Vztrajnost, vztrajnost in še enkrat vztrajnost. Verjeti v nekaj, za kar vsi drugi mislijo, da je nemogoče, in vztrajati pri svojem cilju. Narediti takšen preboj v desetih letih je res neverjetno. Ideja se je rodila na avtomobilski dirki, ko je Mateju eksplodiral motor. Takrat se je odločil, da bo iz tistega avtomobila naredil takrat nepredstavljivo – avto na električni pogon. Verjel je v svojo idejo in v industriji, ki je na izredno visoki ravni, v kateri potrebuješ ogromno sredstev za razvoj, ustvarja res neverjetno zgodbo. Pomembno je tudi, da Mate že od vsega začetka vztraja pri tem, da vse delo ali večino dela opravijo na Hrvaškem. V državi, v kateri pravzaprav ni bilo pogojev za kaj takega. V državi, v kateri je redkokdo verjel, da mu bo res uspelo. Pomembno je, da se človek obda s pravimi ljudmi, s tistimi, ki bodo skupaj s tabo rasli in verjeli v nekaj več – v inovativnost, razvoj, možnost uspeha na domačih tleh. Obenem moraš vedeti, koga od največjih strokovnjakov iz industrije povabiti k sodelovanju in kdaj si to res lahko privoščiš. Da prideš do te točke, mora človek žrtvovati veliko noči ter biti pripravljen na trenutke, ko je treba – ne glede na morebitne prepreke – vztrajati. Mislim, da mora biti posameznik do neke mere celo dovolj »nor«, da verjame, da bo kaj takega res uspelo.
Nam lahko na podlagi vpogleda, ki ste ga pridobili s pomembno vlogo pri združitvi in ustanovitvi skupnega podjetja Bugatti Rimac, zaupate, kaj bi svetovali slovenskim podjetnikom?
Kar je botrovalo Matejevemu uspehu, sta zagotovo njegovi strast do avtomobilizma in inovacij, ki sta ga pripeljali do tega, da je v tako kratkem času spisal nadvse uspešno zgodbo in jo ustvaril praktično na našem pragu. Pri tem govorimo o najnaprednejših tehnologijah in seveda najhitrejšem električnem avtomobilu na svetu. Prepričan sem, da moramo na Mateja gledati kot na nekoga izmed nas. Živi manj kot eno uro vožnje iz Ljubljane, veliko manj od meje. Njegovi trdo delo, vztrajnost in strast v kombinaciji z znanjem in dobro ekipo so vsekakor dejavniki, ki so pripeljali do tako uspešne poslovne zgodbe. V Sloveniji imamo veliko znanja v avtomobilski industriji in inovacijah nasploh, seveda pa so za naslednji korak pomembni uspešni posamezniki in predvsem ustvarjanje podjetniškega okolja in izobrazbe.
Kaj sicer vpliva na takšno miselnost? Kako to doseči?
Raziskovalno žilico in željo po inovativnosti je v Mateju sprožil srednješolski profesor Ivan Vlainić. Ta ga je spodbudil k sodelovanju na lokalnem tekmovanju iz elektronike, na katerem je zmagal in nato zmagoval tudi na višjih ravneh, dokler ni zastopal Hrvaške na svetovnem tekmovanju. Mate je pozneje priznal, da če ne bi bilo njegovega srednješolskega profesorja, ki ga je prepričal, da se udeleži tekmovanja v elektroniki in inovacijah, morda nikoli ne bi zgradil podjetja. Ti zgodnji uspehi so ga namreč naučili, kako nekaj zgraditi in pridobiti samozavest. Ključnega pomena torej je, da ima posameznik učitelje, ki znajo prepoznati potencial že v zgodnji fazi. Morda je to znak, čemu bi se v Sloveniji lahko bolj posvetili – razvoju in podpori mladih.
Kaj bi svetovali Sloveniji kot državi z vidika spodbujanja vizionarskih podjetniških idej?
V Sloveniji bi lahko več vlagali v inovacijski ekosistem, združili podjetnike ter podprli njihovo ustvarjalnost in zagon. Prav tako bi bilo smiselno razmisliti o izobraževalnih programih, na katerih bi s tehniškimi znanji povezovali tudi podjetniške in druge veščine ter znanja kot, na primer, kako priti do financiranja oziroma razvojnega kapitala. Ob tem bi še enkrat poudaril, da je treba veliko delati tudi na razumevanju mladih in podpori razmišljanja, ki je usmerjeno k inovativnosti in razvoju. Mlade je treba usmerjati k »stvarem« z visoko dodano vrednostjo. To bi seveda popolnoma spremenilo trenutno razmišljanje gospodarstva in upravljanja z ljudmi. Kot primer, mladi bi v takem okolju želeli oziroma že želijo fleksibilen delovni čas v obsegu štirih ur, preostanek svojega časa pa nameniti razvoju lastnih idej, iskanju rešitev na poti do lastnih izdelkov, storitev.
Kakšne so sicer spodbude na Hrvaškem za start-upe? Kakšno je stanje s t. i. samorogi (ang. unicorns), kako sodelujejo z državo, v kakšnem okolju delujejo?
Na Hrvaškem start-upi veliko sodelujejo med seboj in se vzajemno podpirajo v razvoju. Dva hrvaška unicorna, Infobip in Rimac, sta poleg nekaterih drugih podjetij tlakovala pot na tem področju. Pravzaprav jih ni bilo mogoče spregledati, saj je šlo za izredno hiter napredek v nadvse kratkem času. Država ju sedaj vidi kot primer dobre prakse in možnost za lastno promocijo, torej promocijo države tako v drugih gospodarskih panogah kot tudi pri razvoju turizma, ki je za Hrvaško še zmeraj najpomembnejša gospodarska panoga. Mateja in njegovo ekipo sta tako, na primer, obiskala Emmanuel Macron in Ursula von der Leyen. Evropa seveda išče potencialna podjetja za financiranje in tako je Rimcu namenila več sto milijon evrov.
Menite, da imamo tudi v Sloveniji potencial za tako uspešne zgodbe? V preteklosti so to bili Pipistrel, Akrapovič ipd. Kaj pa sedaj? Sploh imamo ugodno okolje, dovolj velike spodbude, talente?
Verjamem, da imamo v Sloveniji dovolj idej in potenciala za razvoj. Ustvariti moramo okolje, v katerem bomo mlade potenciale zadržali doma in jih podpirali na vsakem koraku. Seveda pa je vztrajnost tista, ki bo ideje in podporo peljala naprej. Tukaj gre predvsem za razvoj duha in vzgojo, da je nemogoče še kako mogoče. Vizionarske ideje sicer niso odvisne od lokacije, velikosti trga ali državnih subvencij. Vizionarske ideje so globalne – tako kot problemi, ki jih te ideje želijo rešiti. Dober primer je prav Matejeva zgodba. Zgodba hrvaškega fanta, ki so ga v šoli ustrahovali zaradi naglasa, in je sedaj izvršni direktor globalnega podjetja, ki bo svetu pomagalo premagati izzive električnega prometa na poti do bolj trajnostnega gospodarstva. Glede na to, da imamo vsako leto med 100 in 150 novih start-upov in z nekaterimi pozitivnimi primeri podjetij v Sloveniji, kot je Outfit7, razvijalec iger, ki so ga prodali kitajskemu vlagatelju za 1 milijardo dolarjev, Slovenija morda hodi v pravo smer.
Kaj pomeni kampus, ki ga Rimac gradi blizu slovenske meje, za slovensko gospodarstvo, za slovenske podjetnike? Kako bi to lahko izkoristili tudi pri nas?
Kampus vidim predvsem kot razvojni potencial za celotno regijo, tudi Slovenijo. Gre za primer odlične prakse in motivacijo za vse, ki delajo ali pa še bodo delali na razvoju nečesa novega, nečesa, v kar morda za zdaj verjamejo le oni sami!
