10. junija ste po dveh mesecih karantene in pol odprli Staro Elektrarno. Vas je bilo strah, da boste nastopali pred prazno dvorano?
Iskreno – mogoče bi bilo manj pritiska, če bi nastopil pred bolj prazno dvorano. Bolj sem se obremenjeval s tem, ali si bom vse zapomnil, ali bom sploh lahko izpeljal predstavo.
Kako je – glede na samoizolacijo – potekal študij za zabavno monodramo?
Režiserka Brina Klampfer je stik navezala na začetku maja. Dejala mi je, da želi delati z mano, imela je tudi že koronski dnevnik, kamor si je zapisovala vtise, absurde in statuse iz tega obdobja, nato pa smo s soustvarjalci naredili predstavo o zabavnih plateh tega časa. Poleg improvizacije je v predstavi tudi en moj tekst. Vaje smo začeli 20. maja. Nekaj dni smo samo debatirali in malo improvizirali, celotno postavitev pa smo potem naredili v dveh tednih.
Naslov zabavne monodrame je Za narodovo zdravje. Kako bi ocenili zdravje slovenskega naroda?
Mislim, da smo kar uspešno zajezili novi koronavirus, čakalne vrste v zdravstvu pa so drug problem.
Je smeh pol zdravja?
Ne vem, a če obstajajo psihosomatske bolezni, lahko prek smeha zagotovo vplivaš na svoje mentalno počutje, to pa lahko vpliva na fizično počutje.
Kaj vas najbolj nasmeje?
Najbolj me nasmejejo prijatelji, ker so neumni in absurdni. Nasmejejo me tudi povprečnosti in absurdnosti življenja, odnosi, stereotipi ter ozkoglednost.
Kaj ste počeli med samoizolacijo?
Meni je bila všeč, ker sem imel manj predstav in poučevanja. Privoščil sem si veliko YouTuba – gledal sem predvsem zabavne vsebine. Vadil sem tudi malo več joge in malo več bral. Na srečo živim s punco, tako da sem imel tudi družbo v živo. Ker sva zelo kompatibilna in prilagodljiva, se v vsem tem času niti enkrat nisva sprla.
Občinstvo je pri predstavi Za narodovo zdravje po prvih porodnih težavah le začelo sodelovati. Je tudi sicer tako?
Odvisno. V Vancouvru imajo tradicijo, tako da imaš tam ogromno prostovoljcev, ki dvignejo roko in hočejo na oder. Občinstvo na improviziranih predstavah v Sloveniji se tudi zaveda, da je možno, da pride gor, tako da imaš ljudi, ki se bodo javili, vidiš pa tudi ljudi, ki se raje usedejo v zadnji del dvorane. Slovenci nismo najbolj pogumni, neradi se izpostavimo. A tega jim nič ne zamerim, to je normalno. Strah pred javnim nastopanjem je eden izmed najbolj prisotnih in pogostih pri ljudeh. Kot nastopajoči moraš znati oceniti občinstvo.
Koliko je pri improviziranih predstavah improvizacije in koliko je dela pred tem?
Obstajajo različni pristopi – lahko, da vse improviziramo, da za vse vprašamo gledalce, lahko pa malo zasnujemo predstavo, pa se samo delno improvizira. Najbolj pomembno je, da si pozoren, da poslušaš ljudi in da ti poslušajo tebe, da skupaj gradiš zgodbo.
Se že od nekdaj zelo dobro znajdete z jezikom?
Vedno sem bil malo »pameten«. Že v osnovni šoli sem se rad javil in kaj neumnega rekel, ker sem ob tem čutil adrenalin. Najpomembnejše je, da je to tvoj užitek, da si tu zato, ker hočeš biti, ker tebi prinaša radost in veselje to, da jo prinašaš drugim, da se imamo dobro.
Se vam je kdaj z improvizatorskimi veščinami uspelo izmuzniti kakšni kazni?
Že trikrat sem se izognil kaznovanju policistov. Enkrat me ni rešila improvizacija, ampak čista iskrenost. Prehod sem prečkal pri rdeči luči. Policisti so me že od daleč videli. Počakal sem jih in takoj, ko so prišli, sem dejal: »Vem, vem, dajte mi, koliko je?« Pa so odvrnili: »No, naj bo samo opozorilo.« Drugič nisem bil pripasan. Tu je šlo za princip vztrajaj, dokler ti ne uspe. Ob policistkinih besedah, da nisem bil pripasan, sem vztrajno ponavljal, da sem se odpasal med tem časom, ko je prihajala do mene. Na koncu je popustila. Prepričal sem jo. Nekoč pa sem uporabil igranje na čustva in simpatijo. V eni potezi sem naredil štiri prekrške – ko sem šel z Gosposvetske levo – moja oče in moja mama sta zdajle izjemno ponosna name (smeh) – in sem policistom začel govoriti: »Ja, vem, oprostite ...« Tako da – strategij je več. Moraš biti samo pogumen.
Kdaj ste se prvič srečali z improvizacijo?
V Sloveniji imamo super sistem: šolsko improligo. Ta krožek je kar razširjen po srednjih šolah, tako da se veliko dijakov lahko z improvizacijo ukvarja že v prvem letniku. Tudi na Šubičevi gimnaziji je bilo tako. Toni Cahunek je imel krožek in sva šla s sošolcem. Tam sem se prvič seznanil s tem.
Zdaj improvizacijo tudi učite. Kolikšno je zanimanje zanjo?
Včasih sem učil na gimnaziji Bežigrad. Tam sem imel tri skupine po šest do sedem ljudi na letnik, zdaj pa na tečajih učim študente in odrasle. Skupno nas pet učiteljev uči okoli 80 ljudi, povprečno 10 ljudi na skupino. Jaz imam dve skupini.
Kaj gre učencem navadno najtežje?
Najtežje se je soočiti s strahom: pred tem, da te drugi gledajo, in pred idejami oziroma njihovim cenzuriranjem. Ljudje se bojijo odpiranja in razgaljanja, saj so takrat tudi zelo ranljivi. Vsi imamo zaščitne mehanizme, so pa ti različni in različno veliki.
S čim ste imeli pa vi na začetku največ težav?
Na odru sem veliko paničaril. Mislil sem, da moram iskati veliko idej, vložiti veliko energije, biti hiperaktiven in ves čas nekaj govoriti, v resnici pa je bolj pomembno, da sem z ljudmi, da jim poskušam ugoditi, da se imajo dobro. To mora biti moj cilj. Da skupaj najdemo igro, da se povežemo in da ustvarimo zgodbo.
