Kje sta se spoznala?
Lana Trotovšek: Na srednji glasbeni šoli. On je bil v tretjem letniku, jaz v prvem. Jaz sem bila zaljubljena vanj, on pa ne. Sva bila pa najboljša prijatelja (smeh).
Kdaj je pa potem to prerastlo v nekaj več?
Boris Bizjak: Po mojem študiju v Parizu, ko sem se vrnil v Slovenijo. Bilo je na dan koncerta skladateljice Nane Forte, kjer sva z Anjo Bukovec skupaj nastopila. Pred tem sva šla nekaj pojest v Le Petita – kjer sedimo zdaj (smeh) – in je mimo slučajno prišla Lana. Sploh je nisem prepoznal, ker se je čisto spremenila. Dogovorila sva se za kavo in zdaj sva skupaj že deset let.
Lana Trotovšek: Potem se je pa preselil v London.
Se vama zdi, da bolje funkcionirata, ker sta oba glasbenika?
Lana Trotovšek: Ja, zagotovo.
Boris Bizjak: Ja, po mojem me kakšna druga ne bi dolgo prenašala (smeh).
Je še vedno kaj, česar ne razumeta drug pri drugem?
Lana Trotovšek: Ja, vsak od naju ima kakšne finte, na katere se je težko privaditi. Drugače pa se mi zdi, da zelo paševa skupaj.
Boris Bizjak: Da. Tudi če se skregava, je to hiter ogenj, ki pa se tudi hitro pogasi. Hitro doseževa nirvano.
Lana Trotovšek: Imava srečo, da sva umetniško povezana, da imava skupen interes.
Boris Bizjak: Sva tudi sodelavca. Snemava CD-je in montirava filme. To nama je na začetku najine poti pomagalo, da so naju lahko sploh slišali in da sva prišla do ljudi, ki so nama omogočili, da zdaj snemava za priznane založbe. Ustanovila sva tudi svojo založbo Hedone Records, za katero poleg naju snemajo tudi drugi klasični glasbeniki.
Od marca sta zaradi novega koronavirusa nepričakovano obtičala v Ljubljani. Živita pri Lanini mami. Kako se dogovorita glede vaj?
Boris Bizjak: Imava več sob. Dobro se zapreva in ni problema.
Lana Trotovšek: Dobro je, če je kakšna soba vmes, da se ne slišiva, pa četudi to pomeni, da mora zaradi tega kdo vaditi v kuhinji.
Skupaj tudi nastopata. Na kakšen način sestavljata repertoar, kadar je ta prepuščen vama?
Lana Trotovšek: Velikokrat, ko naju prosijo, da skupaj nastopiva, je to zato, ker v dvorani ni klavirja. Si pa niti ne predstavljajo, kako je težko najti raznolik repertoar za violino in flavto. Ta kombinacija ni pogosta.
Boris Bizjak: Za duete sem naredil tudi nekaj priredb. V Halvorsenovi Passacaglii sem denimo del za violončelo priredil za flavto, pri duetu za dve violini Prokofjeva sem priredil violinski part. Flavta nima možnosti igrati dvojemk (dveh tonov hkrati, tako kot violina in violončelo), zato je dostikrat kar izziv prirediti določene skladbe.
Lana Trotovšek: Aranžmaji mu gredo dobro od rok. Že med prebiranjem novih skladb si sproti izmišljuje in improvizira. Igrala sva tudi Hoffmeistrov duet, ki sva ga zdaj posnela za založbo SOMM recordings.
Boris Bizjak: Ko sva iskala duete za najine skupne koncerte brez klavirja, sva prišla do duetov Franza Antona Hoffmeistra. Eden nama je bil zelo všeč in tudi občinstvo ga je zelo dobro sprejelo. Stephannie Williams, najina menedžerka v Londonu, je predlagala, naj posnamem CD za SOMM recordings, in sem predlagal komorna dela za flavto in godala A. F. Hoffmeistra. CD bo izšel septembra. Zaradi iskanja duetov sva na koncu prišla do ugotovitve, da ima Hoffmeister res dobro glasbo. Veliko kompozicij je pozabljenih in še ni posnetih. Torej bo vsa glasba na CD-ju prvič posneta. Hoffmeistrova glasba spominja na Mozarta in Beethovna, saj je bil eden njunih prvih založnikov. Oba je tudi osebno poznal.
Vas zelo zanima tudi baročna glasba z avtentičnimi glasbili …
Boris Bizjak: Res je. Že kot otrok sem rad igral barok, tako smo tudi začeli v šoli, saj s tem dobiš osnove. V Londonu je praksa, da barok igrajo na avtentične inštrumente. Ko sem s temi ljudmi začel sodelovati, sem tudi sam začel igrati na pravo baročno traverso. Praktično se moraš naučiti igrati drug inštrument, saj gre za čisto drugačno fraziranje, zvok je drugačen – uglasitev je pol tona nižja – A 415, drugi prijemi so, ker je samo ena klapna, tudi nastavek je drugi.
Lana Trotovšek: To je čisto drugačen način muziciranja. Pri baročni violini je denimo drugačen, krajši, lok, strune so črevnate in že to onemogoča tako fraziranje, ki ga imamo lahko na klasični violini. Meni je tudi to obdobje zelo všeč. Sicer nisem nikoli prišla do tega, da bi igrala na baročno violino, ker se mi je zdelo, da bi se zelo težko navadila. Črevnate strune namreč ne prenesejo toliko pritiska kot jeklene. Drugače pa velikokrat igram z baročnim lokom na svojo violino.
Oba sta nastopila tudi na letošnjem Ljubljana festivalu. Verjetno je bil to eden redkih nastopov po novem koronavirusu ...
Lana Trotovšek: Da, to so bili moji prvi nastopi po petih mesecih. Nazadnje sem igrala na začetku marca. Potem sem pa prišla sem.
Boris Bizjak: Jaz sem tudi igral na začetku marca na ciklu Carpe artem v Mariboru, potem sva pa obtičala tu.
Je za vaju zelo pomembno, da nastopata?
Lana Trotovšek: Ja, veliko glasbenikov je zelo hvaležnih Ljubljana festivalu, da sploh lahko zdaj nastopa.
Boris Bizjak: Tudi jaz sem moral spremeniti program. Vivaldijeva koncerta bi moral igrati s Komornim godalnim orkestrom iz Talina, a so ju odpovedali zaradi covida, tako da sem potem sestavil popolnoma nov program (Bach, Tartini, Leclair) s svetovno uveljavljenima slovenskima glasbenikoma, Domnom Marinčičem in Tomažem Sevškom Šramelom.
Lana, je vaši pianistki Marii Canyigueral, s katero sta na Ljubljana festivalu izvedli vseh deset Beethovnovih Sonat za violino in klavir, uspelo brez težav priti sem?
Lana Trotovšek: Maria živi v Londonu, je pa iz Girone, Katalonije. Če bi prišla direktno iz Londona, bi morala tu v karanteno, tako da je šla prej v Španijo za dva tedna in potem od tam v Ljubljano. Prišla je že na začetku julija, ravno zato, da bi se izognila neprijetnim situacijam in seveda da sva lahko vadili, ker je deset Beethovnovih sonat, in to en dan za drugim, kar zalogaj, še posebno po tako velikem premoru skupnega nastopanja.
Glede na to, da je Darko Brlek vaš očim, sta kdaj slišala kakšne očitke o nepotizmu?
Lana Trotovšek: Ja, že velikokrat sem slišala o tem. Ampak jaz tudi drugje veliko nastopam, kjer ni Darka zraven. Vsak nastop zelo resno vzamem, ne glede na to, kje igram.
LANA TROTOVŠEK
Violinistka Lana Trotovšek je ena naših najuspešnejših solistk. Od leta 2005 živi v Londonu, kamor se je preselila zaradi študija na Trinity Collegeu, na katerem poleg nastopanja v raznoraznih sestavih tudi uči. Poučuje tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Je redna gostja mednarodnih festivalov, kot so Emilia Romagna Festival, Festival Internacional de Santander, Rheingau Musik Festival, St Magnus Festival, Mittelfest, Festival Aix en Provence, Shanghai International Arts Festival, Aldeburgh Festival, Dubrovnik Festival, Al Bustan Festival ter Ljubljana festival. Nastopila je z nekaterimi največjimi orkestri, glasbeniki in umetniki našega časa, med drugim z Londonskim simfoničnim orkestrom pod taktirko Gianandree Noseda, Jurijem Bašmetom, Tanom Dunom in Orkestrom Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga pod taktirko Valerija Gergijeva.
Boris Bizjak: Jaz bi dodal, da je definicija nepotizma to, da sorodnik dobi neko pozicijo, kljub temu da zanjo ni kompetenten/usposobljen, midva pa sva vendarle profesionalna glasbenika, zato je vse čisto legitimno.
Kar nekaj parov ima svojo pesem, jo imata tudi vidva?
Boris Bizjak: Nazadnje sva se imela zelo fino na pesem Lambada. Še plesala sva nanjo. Doma smo imeli LP-napravo, ki je že dolgo nismo uporabljali in sem jo malo popravil. Nato smo med starimi ploščami zagledali Lambado. Dali smo jo gor in takoj nas je ponesla v otroške čase.
Kaj vaju poleg glasbe še zanima?
Boris Bizjak: Mene zelo zanima tehnologija. V preteklosti sem za hobi vozil rc akrobatske helikopterje, zdaj pa vozim drone – to mi pride prav tudi za snemanje. Pa rad »šravfam«. Trenutno projektorje. Jaz moram vedno zraven nekaj »šravfati«.
Lana Trotovšek: Ja, »šravfi« ležijo povsod (smeh). Jaz prisegam na jogo in tibetanske vaje. Tudi sicer dosti športava in bereva. Doma nimava televizije. Rada hodiva v hribe. Narava nama da veliko energije in inspiracije.
Boris Bizjak: Veliko poudarka dajeva na gibanje, ker sva med igranjem inštrumenta v nenaravni pozi.
Kako pa je z oblekami? Ko sta marca prišla v Slovenijo, sta namreč nameravala tu prebiti le nekaj dni, zdaj pa sta tu že pet mesecev ...
Boris Bizjak: Na srečo ima Hofer zelo dobre hlače. (smeh)
Lana Trotovšek: Sproti sva malo kupovala. Za koncertne obleke sem pa prosila pianistko, da mi jih prinese iz Londona.
Glede na to, da sta res veliko časa skupaj, si kdaj vzameta oziroma potrebujeta čas zase, za ločene aktivnosti?
Boris Bizjak: Da bi prav potrebovala, ne, to se zgodi zaradi projektov. Včasih me tudi po en mesec ni.
Lana Trotovšek: Ravno pred korono je bil na Kitajskem.
Boris Bizjak: Ups …
Lana Trotovšek: Sva pa rada skupaj. Meni je bilo kar malo preveč, ko je šel za en mesec. Nisem ga bila več vajena potem, ko je prišel nazaj.
Kdaj se vračata v London?
Boris Bizjak: Računava, da konec avgusta oziroma začetek septembra.
Lana Trotovšek: Šla bova z avtom. Najprej greva še v Španijo. Jaz imam namreč tam dva koncerta, Boris bo pa snemal. Na poti se bova tudi malo ustavljala in uživala.
Boris Bizjak: Na letala ne upava (več) računati, dokler se situacija ne stabilizira. Štirikrat sva rezervirala in štirikrat so odpovedali. Potem sem pa predlagal, da bi šla z avtom in si naredila še road trip. Enkrat smo že šli tako in je bilo super.
Kako kaže z nadaljnjimi projekti?
Lana Trotovšek: Jaz naj bi od 16. septembra naprej spet poučevala na Trinity Collegeu: vendar naj bi bila polovica poučevanja še vedno po Skypu. Pripraviti se moram za snemanje nove plošče, in sicer ves repertoar za violino in klavir Sergeja Prokofjeva. Na vidiku je tudi večina koncertov, ki je bila prestavljena zaradi koronavirusa. Če bo šlo vse po planu, bo pestro!
Boris Bizjak: Jaz v Londonu veliko igram in snemam. Poučujem privatno in na mojstrskih tečajih: letos bi moral imeti tečaja v Firencah in v Llandoveryju, a sta bila odpovedana zaradi koronavirusa.
BORIS BIZJAK
je mednarodno znan flavtist, ki živi in deluje v Londonu. Ugled si je zgradil kot virtuoz z izjemnim občutkom za glasbeno improvizacijo. Diplomiral je na École Normale de Musique v Parizu v razredu Pierra-Yvesa Artauda. Poleg standardnega repertoarja za flavto pa se uveljavlja tudi kot specialist za baročno glasbo z avtentičnimi glasbili. Poslušalcem evropskih, ameriških, japonskih in kitajskih dvoran je znan po očarljivih izvedbah, široki odrski percepciji in karizmatični prezenci.
