Z razkritjem nepravilnosti glede nabave zaščitne opreme je Ivan Gale postal pravi narodni junak. O njem pa zasebno še ne vemo ravno dosti. Zato smo se potrudili in ga poiskali. V teh dneh je z družino na obisku pri bratu, ki živi na Dunaju. A tudi med dopustom razmišlja o situaciji doma, o tem, kako je mislil, da bo do upokojitve mirno služboval na Zavodu RS za blagovne rezerve, potem pa ni mogel biti več tiho …
Ujeli smo vas ravno na dopustu. Kako se imate na Dunaju?
Dunaj je čudovito mesto. Počutje je tu vedno dobro, saj prihajam sem redno na dopust. Je pa seveda v prvem planu druženje z bratom in njegovo družino, ki ga vsako leto obiščemo za nekaj dni. Z bratom se ne videvava tako pogosto kot prej, ko je še živel v Sloveniji. Se pa odlično razumeva, odkar pomnim, čeprav je šest let starejši.
Kako pomembna je za vas družina?
Družina je vedno na prvem mestu. Zame pomeni varnost, podporo in ljubezen.
Imate dva otroka. Kaj onadva in žena pravijo o vaši nenadni medijski prepoznavnosti?
Če po pravici povem, ženi to ni ravno všeč. Sin pa je navdušen in se rad pohvali med vrstniki, da je njegov oči žvižgač. Hči je še v vrtcu in niti ne ve, kaj medijska prepoznavnost sploh pomeni.
Kaj pa je vam prinesla ta prepoznavnost?
Življenje se mi je čez noč postavilo na glavo. Sem pa spoznal ogromno ljudi, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja v naši državi. Prednost je tudi, da lažje pridem v stik z ljudmi, s katerimi sem želel že v preteklosti spregovoriti kakšno besedo ali izmenjati mnenja.
»Če bi naenkrat prišlo v javnost vse, kar sem slišal od ljudi v zadnjih dveh mesecih, bi verjetno številni vidni politiki in gospodarstveniki v strahu še isti dan bežali iz države.«
Ste dolgo razmišljali o tem, ali boste šli z informacijami v javnost?
O razkritjih sem resneje začel razmišljati približno dva tedna pred nastopom v Tarči. Preprosto sem imel vsega dovolj, tudi zaradi nekaterih slabih izkušenj v preteklosti. Moj prvotni namen pa ni bil, da bi stvari razkril prek medijev. Z nekaterimi sodelavci smo skupaj pripravljali gradivo, ki bi ga potem istočasno predali Računskemu sodišču, KPK in tožilstvu. Pozneje so se sodelavci zaradi strahu glede tega premislili in sem nadaljeval sam.
Postali ste pravi heroj. Pa ni v resnici tako, da bi to, kar ste naredili, moralo biti normalna praksa, ne pa izjema? Navsezadnje bi morali biti poštenjaki v večini, kajne?
Osebno sem prepričan, da so poštenjaki v veliki večini, vendar preprosto prevlada strah pred povračilnimi ukrepi. Gre za vprašanje eksistence. Upam, da se bo opogumil še kdo. S potencialnimi žvižgači sem v pogostih stikih. Povem pa vsakemu izmed njih, da ne bom bojeval bitk namesto drugih. Jih bom pa podprl, če se bodo izpostavili. Če bi naenkrat prišlo v javnost vse, kar sem slišal od ljudi v zadnjih dveh mesecih, bi verjetno številni vidni politiki in gospodarstveniki v strahu še isti dan bežali iz države.
Ali med dopustom razmišljate tudi o tem, ali bi šli v politiko tudi poklicno?
Razmišljam predvsem, kako lahko pripomorem k temu, da se Slovenija reši vse »navlake«, ki se je nabrala od osamosvojitve. Kaj bo prinesla prihodnost, še ne vem. Bom pa politično gotovo bolj aktiven kot v preteklosti.
Celoten intervju si preberite v
