Z Boštjanom Anžinom, dopisnikom RTV Slovenija v Beogradu, ki novinarsko pokriva celotno območje Balkana, sva se nazadnje pogovarjala pred dobrimi tremi meseci, ko je v Srbiji zaradi slabe epidemiološke slike veljala stroga policijska ura. Ker se je v tem času dogajalo res veliko stvari – od volitev pa vse do ekstremnih razmer – sva se dotaknila predvsem aktualnih razmer, ki trenutno niso ravno rožnate.
Kakšne so razmere v tem delu Balkana, od koder vsakodnevno poročate za naš nacionalni radio in televizijo, danes?
Ja, policijske ure ni več, je pa novih okužb in smrtnih žrtev bistveno več. Od takrat so se zgodili nogometni derbiji z več deset tisoč ljudmi na kupu ter volitve, na katerih je predsednik Aleksandar Vučić ob bojkotu dela opozicije porazil vse ostale. Protesti, ki so se začeli že pred volitvami, so po njih eksplodirali, kot smo sicer tukaj vajeni, ne za dolgo. Ko sva se nazadnje pogovarjala, sem razlagal o tem, kako so se nekateri virusu najprej posmehovali, nato pa uvedli najbolj rigorozne ukrepe daleč naokoli. No, vmes so enako hitro, za mnoge presenetljivo, odprli vse. Bili smo praktično brez omejitev, seveda s priporočili, ob katerih pa je marsikdo le zamahnil z roko. Polni bari, kafane, zabave, poroke ... ko so to prepovedali v Beogradu, so se preselili tja, kjer se je še smelo. Zdaj imamo spet obvezno nošenje mask v zaprtih prostorih, omejitev zbiranja do deset ljudi. Bolnice so polne, pomoč respiratorja ni še nikoli od začetka pandemije potrebovalo več ljudi, spet so koncertne dvorane preurejene v covid bolnišnice. Pristojni skoraj rotijo, naj ljudje spoštujejo osnovne nasvete, in se prepirajo, kaj v preteklih tednih je bilo krivo za drugi val – ali pa drugi vrh prvega vala, bomo še videli. Zdaj smo sicer v fazi, ko je življenje relativno normalno, ker se seveda vsi zavedajo, da bi bilo ponovno zaprtje vsega lahko uničujoče za gospodarstvo. Podobno je v soseščini, kjer beležijo rekordna števila novih okužb v enem dnevu, povsod beležijo številne smrtne žrtve (bistveno več kot ob začetku), spet se zapirajo meje ...
Kaj je po vašem mnenju vzrok, da se epidemiološka slika v Srbiji poslabšuje? So za to res krive samo nočne zabave ali je kaj drugega?
Vse nočno življenje zagotovo ni pomagalo, tako kot ne nogometni spektakli. Vse je dovolila srbska vlada, ljudje pa so se po drugi strani hitro sprostili. Če vprašate predsednika, so krivi predvsem mladi in nočno življenje
ter seveda protesti, ki so se zgodili po njegovi napovedi vnovične policijske ure v Beogradu, ki je sicer na koncu ni bilo – pred parlament je prihajalo na tisoče ljudi, mnogi brez mask. Če boste vprašali opozicijo, bodo tam okrivili prehitro odpiranje, ki je bilo namenjeno tudi dvigu priljubljenosti vladajoče stranke pred volitvami, ki je seveda želela pokazati, da ji je uspelo premagati virus. In seveda same volitve ... po njih smo spremljali navdušenje vladajoče SNS, brez mask, nagneteni v istem prostoru, nekaj dni kasneje so bili med okuženimi ministri, predsednica parlamenta.
Kako se Srbi, če sploh, potemtakem držijo vseh omejitev? Maske, razkuževanje, lokali ...
Sam menim, da bistveno bolj kot v času najhujših ukrepov, je pa res, da so takrat nastajale dolge vrste pred trgovinami, danes jih ni, še vedno so pred bankami, poštami. Me pa vedno znova preseneti, da na avtobusih, v trgovini še vedno videvam ljudi brez mask, torej ne samo da so neodgovorni do sebe in drugih, ampak kršijo tudi uredbo, grozi jim kazen, a nihče jih ne kaznuje, opozori. Tam v začetku junija sem bil nekaj dni v Ljubljani. Moj občutek je bil, da se v Sloveniji ljudje bistveno bolj držijo vsega, čeprav je to najbrž relativno. Meni se je, v primerjavi s Srbijo, že zdelo tako.
Seveda ne moreva niti mimo uradnih epidemioloških številk. Kakšno je zaupanje ljudi, glede na to, da se govori, da so neuradno mnogo večje številke?
Zaupanje je bilo močno načeto. Cel mesec pred volitvami na dan nismo imeli nikoli več kot sto okuženih in niti enkrat več kot ene smrtne žrtve, nato so številke eksplodirale. Ko je mreža balkanskih raziskovalnih novinarjev razkrila statistike, v katere so vpogledali in ki so kazale bistveno višje številke od uradno objavljenih, je marsikdo sam pri sebi menil, da je to potrditev vseh sumov. Okoli te statistike je bilo veliko govora, predvsem, da vsakdo, ki se okuži z virusom, seveda ne umre zaradi njega. Premierka je navajala primer, kako nekoga, ki je pravkar dobil potrditev, da je pozitiven (in je zato v statistiki) na poti v covid kliniko povozi avtobus. Tudi izjave epidemiologov so bile vsak dan različne. Enkrat, da smo tik pred koncem in da bo okoli 15. julija epidemije konec, pa takoj za tem, da se virus po Beogradu še nikoli ni širil hitreje. Da morajo študenti zapustiti domove (domnevno zaradi številnih okužb, čeprav so se spraševali, ali je rešitev potem to, da jih pošljejo nazaj domov po celi državi, kjer bi okužbo lahko razširili) pa še isto noč, ko so študenti odšli na ulice, da so bili podatki narobe interpretirani in da v domovih okužb ni veliko, zato lahko tam ostanejo. Da bo potrebna nova policijska ura, kar je tisoče pognalo na ulice, naslednji dan, da se je predsednik zmotil in da o tem niso resno razmišljali. En dan ostro zanikanje, da bi kjerkoli, na primer v Novem Pazarju, primanjkovalo postelj, opreme in zdravnikov, nekaj dni kasneje, da so razmere dramatične. Že od začetka pandemije zelo shizofreno ravnanje, menijo nekateri.
Se vam zdi, da so različni ukrepi med ljudmi znova povzročili slabo voljo in negodovanja?
Seveda, ampak tako je povsod. Dejstvo je namreč, da je virus marsikje, še posebej na Balkanu, znova v porastu. Videli smo velike proteste v Beogradu, na tisoče ljudi, žal tudi več deset nasilnežev. Tako kot vsi prejšnji so sicer tudi ti hitro zamrli. Ta virus je že močno spremenil življenje, mnogi se bojijo, da bo pustil veliko trajnih sprememb, kar je glede na socialne navade bolj zarezalo v življenje v Srbiji kot pa kje v Skandinaviji. Ob tem, kot sem že dejal, so šli tu ves čas iz enega v drug ekstrem – smeh, vse zaprto, vse odprto, spet zaprto in rekordno število okužb ...
Smo na vrhuncu turistične sezone, ko je Beograd vedno oblegan z vseh strani. Je danes sploh kaj turistov v srbski prestolnici?
Redke srečujem, se prav razveselim, ko slišim kake tuje turiste. Večina ima občutek, da je tu dovolj sproščeno in da se ob tem še vedno počutijo varne. To bo še en udarec za mnoge države, še bolj recimo za Črno goro. V Beogradu so splavi, nočni klubi trenutno zaprti, prihaja le veliko Srbov, ki delajo po zahodni Evropi. Srbske meje so za njih odprte, vračajo se lahko, ker imajo še eno državljanstvo. Ampak držav, kot je Slovenija, kjer so vse balkanske države na tako imenovanih rdečih seznamih, je veliko, zato marsikdo, ki bi lahko prišel, dobro razmisli. Zaradi možnosti okužbe, ker so tu zdravstveni sistemi trenutno zelo na robu, mnogi pa še bolj zato, ker jih ob povratku domov čaka karantena ali samoizolacija. Vse države, ki jih pokrivam, torej države nekdanje Jugoslavije, Bolgarija, Romunija in Albanija so trenutno med tistimi z najslabšo epidemiološko sliko, še dve, s katerima se ukvarjam bolj občasno – Grčija in Hrvaška, pa se prav tako borita s porastom okužb, za Grke se sicer že od začetka zdi, da so pri tem zelo uspešni, kar pa se lahko hitro spremeni.
Celoten intervju preberite v ★★★ REVIJA VKLOP/STOP★★★
Galerija
Poglej vse fotografije (5)
