Kako ste preživljali dneve v karanteni?
Med karanteno sem obveznosti na avstrijski akademiji opravljala po e-pošti in Skypu. Zaposlena sem bila tudi z oddajo projekta pri aranžiranju, za katerega je šlo ogromno časa in energije. Prvič se mi je zgodilo, da sem intenzivno delala samo en projekt in sem bila druge primorana malce opustiti. Sicer pa ustvarjam nove sabizme v ciklu z naslovom Ona, ki jih želim kot drugi avtorski projekt spraviti s papirja v studio in potem na album. Tokrat imam ob sebi drugo ekipo. Pri nastopih v živo pa ostajata moji čudoviti Doroteja Pukšič z interpretacijo in Maja Matić na klavirju.
Kdaj bomo lahko slišali nove sabizme?
Za avtorske zadeve si nikoli ne postavim datuma izvedbe, ker s tem takoj pridobim manj empatično noto.
Zakaj ste nov cikel sabizmov poimenovali Ona?
Ker so moji aforizmi tesno povezani, drznem si reči tudi obsedeni, z žensko psiho in vlogo žensk v mojem življenju. Z žensko veličino se lahko primerja le umetnost.
Kdaj nastane več sabizmov: kadar ste žalostni ali kadar ste veseli?
Nov sabizem ali pa vsaj njegov začetek napišem skoraj vsak dan. Navdiha mi ne zmanjka, ker mi nikoli ni dolgčas. Emocionalni vrtiljaki so tedensko na mojem urniku in priznam, da bolje ustvarjam, ko sem žalostna, ko sem srečna, zmorem le stagnirati.
Kdaj je nastal prvi sabizem in o čem je govoril?
Lahko bi rekla, da je bil moj prvi sabizem, ki sem ga spravila na papir, skrivno ljubezensko pismo, napisano za profesorico v osnovni šoli. Nikoli ga ni dobila. Njenega parfuma in barve glasu se spomnim, kot da bi bilo včeraj.
Koliko jih je že nastalo? Koliko jih roma v koš, koliko v predal čakat boljše oziroma bolj navdihujoče čase, koliko pa jih dobi glasbeno podlago?
Nikoli jih nisem preštela, a gotovo jih je več kot tisoč. Menim, da sabizma nikoli zares ne morem (do)končati. Včasih se mi sredi performansa vtisne boljša možnost določenega stavka in se jo potem trudim ohraniti, dokler je ne zapišem. Glasbeno podlago dam le tistim, za katere čutim ritem in melodijo v ozadju že med samim pisanjem. Drugi ostanejo pristni v svoji glasni tišini.
Ste saksofonistka. Zakaj ste izbrali ta inštrument?
Slišala sem Coltranov album z naslovom Blue Train iz leta 1958. Ta navdih traja še danes!
Saksofon velja za najbolj seksi glasbilo. Ga tudi vi tako dojemate?
Menim, da gredo seks, glasba in hrana noro dobro skupaj. Seveda ne v tem vrstnem redu. (smeh) Saksofon je zame okusno vulgaren, tantrično pomirjujoč in iskren inštrument. Z mano je preživel kar nekaj selitev, šol, profesorjev, strahov, jeze, sreče, zlomljenih src … skupaj sva nezlomljiva.
Ga pa menda ni preprosto igrati. Kaj je tako težkega pri njem? Kaj je vam sprva delalo največ preglavic?
Moj študij se je prelil v jazz iz klasičnih vod. To pomeni povsem drugo pozicijo ust, čeljusti in jezika. Sem bila pa zelo hvaležna, ker mi je klasika dala sposobnost tehnike prstov. Ena izmed najtežjih stvari za vsakega saksofonista oz. glasbenika je zvok! Najti svoj zvok oziroma glas je vseživljenjsko odkrivanje in ponotranjanje preživetih situacij. Starejša ko sem, bolj pristen je moj zvok. Zdaj sem na točki, kjer mi je vse to tako zelo naravno, da sva s saksofonom eno. Ena sapa. Pri tem zagotovo pomagajo dobra zdrava hrana, dihalne vaje in meditacija.
Saksofon in kljunasto flavto tudi poučujete. Je med učenci veliko zanimanja za omenjena inštrumenta?
Učim saksofon, kljunasto flavto, djembe, improvizacijo, jazz teorijo in odrsko prezenco ter psihologijo odra. Mlajšim učencem je saksofon zanimiv zaradi estetike, pozneje pa zaradi širokega žanrskega spektra, ki ga inštrument premore. So pa starši na začetku bolj navdušeni nad kljunasto flavtico zaradi veliko bolj dostopne cene, kar je pri začetnikih popolnoma razumljivo.
Pridejo otroci k vam iz lastne pobude ali bolj na pobudo staršev?
Odvisno od starosti. Najmlajši učenec, ki sem ga poučevala (sicer klavir), je imel 4 leta, najstarejši pa jih je štel okrog 60. Raje učim starejše, ker vadijo in delajo bolj zbrano in odgovorno. Mlajši imajo poleg šole zraven še cel kup obšolskih dejavnosti in je vaja inštrumenta med zadnjimi na lestvici. Mi pa mlajši učenci vedno znova pomagajo ohranjati otroško sproščenost in me učijo nore potrpežljivosti.
Koliko pa so starši zaslužni za to, da se otrok uči in vztraja, čeprav mu sprva – sklepam – ne gre najbolje, ali da se ne naveliča po letu ali dveh, ko ga začne zanimati kaj novega?
S pedagoškega vidika podpiram občasen obisk staršev pri lekcijah, saj je treba otroku začetniku, ko se še uči osnove in prijeme, dati pravilne smernice glede vaje tudi doma. Če učenec doma vadi napačno, bo napako dvakrat težje odpravil na lekciji. Ko pa enkrat prideva z učencem do točke, kjer so napake dovoljene, če jih dobro argumentira, takrat se ogromen mozaik glasbene teorije začne ožiti in stvari postanejo preprostejše. Po mojem mnenju bi se v Sloveniji starši morali veliko bolj zavedati pomembnosti otrokovega umetniškega izražanja in veščin, ki jih šolski sistem nikoli ne bo naučil.
Imate tudi kakšne podkupovalne metode? Violončelist Bernardo Brizani mi je povedal, da se je za učenje tega inštrumenta odločil, ker je učiteljica učencem po uri dajala veliko čokolado …
Karkoli je zdravo in se ne prilima na zobe! (smeh)
Kako jih (še) spodbujate?
Največkrat s tem, da z njimi delim osebne izkušnje iz prve roke. Čutim, da mi zaupajo marsikatero frustracijo, ker iz učilnice rada naredim sproščeno okolje. Včasih potrebujejo le nekoga, ki jih posluša, ker so sužnji sistema tam gor na žalost večkrat gluhi.
Usposobljeni ste tudi za delo z osebami s posebnimi potrebami. Kakšne so vaše izkušnje z njimi? Se vam zdi, da jih dovolj usmerjamo v glasbo? Jo sicer dojemajo zelo drugače kot mi?
Otroci s posebnimi potrebami, ki sem jih poučevala, imajo neverjetno spretnost globokega izražanja, čutenja ritma, dojemanja tonalitet in empatije. Spomnim se deklice z Downovim sindromom, ki je potrebovala konstanten fizičen dotik in me je vsako lekcijo držala za roko. Takšne izkušnje ti dajo življenjsko veličino in te vsakič znova spomnijo na bistvo življenja. Brez njih bi nam kot družbi šlo veliko slabše!
Kaj se trenutno vrti v vašem predvajalniku glasbe?
Zjutraj Tigran Hamasyan, popoldne Dexter Gordon in Stravinsky, zvečer Astrix. Trenutno.
Sodelovali ste že s številnimi glasbeniki. Od koga ste se največ naučili?
Največ sem se naučila od svojega mentorja in življenjskega guruja na akademiji, Michaela Eriana - Michija. Brez njega bi bilo marsikaj veliko težje preživeti. S ponosom lahko rečem, da mi je kot oče, ki ga sicer nikoli nisem zares imela.
Kakšni so vaši načrti za to poletje?
Komaj čakam, da se vrnem na odre!
Pa za prihodnje leto?
Končati tretjo, finalno diplomo, končati drugi avtorski projekt, preživeti čim več na odru in z učenci, poslušati čim več novega svežega arta in izboljšati svojo tehniko na prečni flavti.
