Direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek mi je med intervjujem omenil, da sta bila s partnerjem, flavtistom Borisom Bizjakom, ravno v Ljubljani, ko smo začeli uvajati ukrepe proti širitvi novega koronavirusa, in vama je svetoval, da se ne vrneta v Veliko Britanijo, kjer jih še ni bilo, čez teden dni pa je tam udarilo z vso silo. Verjetno sta zelo vesela, da sta upoštevala njegov nasvet?
Darkov nasvet je vedno dobro upoštevati. Zelo sva vesela, da sva ostala, kajti razmere tukaj se ne morejo primerjati z londonskimi. Ker je tam ogromno ljudi, se je težje izolirati. Preprosto je preveč ljudi, da bi lahko temeljito upoštevali varnostno razdaljo, v trgovinah je zaradi paničnih nakupovalcev zmanjkalo osnovnih potrebščin in hrane. Kot slišim od prijateljev, ki so trenutno tam, vlada prava zmeda.
Kako to, da sta sploh bila v Sloveniji?
Boris je prišel zaradi koncerta, ki ga je imel v Mariboru v okviru cikla Carpe Artem, jaz pa sem bila v komisiji na državnem tekmovanju TEMSIG za komorne skupine. Ravno dva dni za tem pa se je sprejela odločba o omejitvi druženja v skupinah.
Kje bivata zdaj?
Bivava pri moji mami v središču Ljubljane zraven Križank.
Imata vse, kar potrebujeta – svoja inštrumenta, dovolj oblačil …?
Inštrumenta sta za naju kot zobni ščetki, povsod gresta z nama. Oblek imava bolj malo. Boris ima s seboj smoking, ta mu trenutno ne pride ravno prav.
Vaše poučevanje na Trinity Laban v Londonu in na Akademiji za glasbo v Ljubljani trenutno miruje ali ga opravljate na daljavo?
Vse poučevanje opravljam na daljavo tako na Akademiji za glasbo v Ljubljani kot Trinity Laban v Londonu. Zdi se mi, da je zdaj pouk še bolj pogost kot po navadi, študenti pa so bolje pripravljeni.
Kako sicer preživljate dneve v samoizolaciji?
Posvečam se študiranju novega violinskega repertoarja ali pa starega, ki ga želim izpopolniti. Decembra v Londonu snemam zgoščenko z deli Sergeja Prokofjeva za violino – zdaj imam čas ta program dobro izdelati. Do poletja so vsi koncerti odpovedani, vendar bo večina prestavljenih na poznejši termin, tako da moram ostati v formi! Med tednom skoraj vsak dan poučujem, z Borisom greva skoraj vsak dan na krajši sprehod, imava pa tudi možnost za vodeno vadbo bikram joge iz Londona po spletu.
Kaj najbolj pogrešate iz »normalnih« časov?
Najbolj pogrešam koncerte, nastopanja v živo. Pogrešam adrenalin pred koncertom, ki me napolni z dodatno energijo in navdihom. Tako trenutno čuti večina glasbenikov. Ta izguba je za nas tako finančna kot čustvena. Pogrešam tudi stik v živo z ljudmi, ki mi veliko pomenijo.
Glasba dokazano dviguje razpoloženje. Katera ga najhitreje vam?
Vsa, ki je čustveno doživeta. Največkrat to začutim pri klasični glasbi in jazzu, čeprav ni nujno. Če je izvajalec izvrsten, je to lahko katerakoli glasba.
Vi pa boste s svojim igranjem letos znova razveseljevali obiskovalce Festivala Ljubljana – in to kar trikrat. Z Mario Canyigueral se bosta 250-letnici rojstva Ludwiga van Beethovna v treh večerih poklonili z izvedbo vseh njegovih desetih Sonat za violino in klavir. Katera sonata vam je najljubša in zakaj?
Prav v vsaki najdem nekaj magičnega. Najbolj so mi pri srcu njegovi osrednji stavki (počasni), ki so zelo čustveno nabiti, vsebujejo največ življenjskih emocij, največkrat povezanih z ljubeznijo (nostalgija, obžalovanje, jeza, naivnost, spomini iz mladosti, žalost, neizpovedana ljubezen, goreča ljubezen, slovo … itd.).
Obstaja več tisoč skladateljev, ki še niso bili 'odkriti' ali pa so bili čez stoletja, desetletja pozabljeni. Tudi Bachova mojstrska glasba je bila po njegovi smrti pozabljena, a sta jo odkrila Felix Mendelssohn in Louis Spohr. Ženske na primer dolgo niso bile »primerne« za skladanje. Do 20. stoletja se jih je v zgodovino zapisalo res izredno malo. Skladale so verjetno pod moškim psevdonimom ali znanim imenom moškega skladatelja. Tako so pred kratkim proučevali rokopis J. S. Bacha in njegove druge žene, Ane Magdalene Bach. Znano je, da je prepisovala njegov rokopis, zdaj domnevajo, da je verjetno nekaj del napisala ona sama.
Glasbeniki aktivno odkrivajo pozabljena, neizvedena dela. Sama sem pred dvema letoma posnela zgoščenko z deli za violino skladatelja Eduarda Napravnika, ki je bil sovrstnik in prijatelj Čajkovskega. Za nekatere skladbe na tej zgoščenki bo to premierni posnetek. Njegova dela so za violino zelo zahtevna, ampak zelo lepa je njegova violinska sonata, za katero menim, da je vredna rednega violinskega repertoarja.
Kateri skladatelj vas je nazadnje navdušil?
Če bi večnost obstajala in bi si zanjo morala izbrati glasbo, bi bil to Bach.
Se je tudi vam že kdaj porodila ideja za skladbo?
Ko sem bila mlajša, sem ob prostem času improvizirala na klavir. Ampak na žalost sem nehala razvijati ta talent. Ne vem, ali je sploh bil talent … (smeh) Raje se posvečam samo interpretiranju skladb, in to samo na violino.
V teh časih mnogo glasbenikov ljudi razveseljuje z igranjem prek spleta ali na balkonih. Ste kaj razmišljali o tem?
Zdaj imava z Borisom malo več časa; snemava se in objavljava kratke posnetke na spletu. 30. 4. pa sva imela v sklopu koncertnega cikla Festival online koncert z doma, ki sva ga pripravila posebej za njihovo družbeno omrežje.
