Slovenci smo namreč v naši nekdanji prestolnici pustili viden pečat na različnih področjih, zlasti pa v kulturi in umetnosti, s čimer smo se trajno zapisali v zgodovino srbske prestolnice. Med izstopajočimi umetnostnimi spomeniki so Plečnikova cerkev sv. Antona, kiparski opus Lojzeta Dolinarja in mozaik Sutjeska Marija Preglja v Palači Srbija, Bojan Stupica je utemeljil in ključno zaznamoval zgodovino Jugoslovanskega dramskega gledališča, avtor melodije srbske himne pa je slovenski skladatelj Davorin Jenko. O teh in vrsti drugih zgodovinskih del so spregovorili srbski strokovnjaki, ki predstavljajo drugačen pogled na delo Slovencev v Beogradu. V filmu so predstavljeni tudi beograjsko Društvo Slovencev Sava in štirje Slovenci, ki v mestu danes živijo in ustvarjajo: beograjski nadškof in metropolit Stanislav Hočevar, profesorica slovenščine na Filološki fakulteti Maja Đukanović, fotografinja Irena Herak in filmska maskerka Tina Šubic Dodočić. Podrobnosti iz zakulisja filma nam je razkril njegov avtor Andrej Doblehar.
Zakaj ste izbrali ravno Beograd?
Na Televiziji Slovenija že 15 let pokrivam, kot temu rečemo v novinarskem žargonu, starejšo likovno umetnost in varstvo kulturne dediščine. Pred leti sem v Izobraževalnem programu že pripravil obsežni dokumentarni seriji Zgodovina arhitekture in Kulturni vrhovi, zdaj pa kot urednik, scenarist in voditelj ustvarjam serijo Mestne promenade. Gre za kulturne sprehode po slovenskih zgodovinskih mestih in trgih, ob tem pa sem dobil idejo – kaj pa, če bi predstavil dediščino tistih tujih mest, ki smo jih zaznamovali tudi Slovenci? Tako sem zasnoval novo serijo dokumentarnih filmov, Beograd pa se mi je zdel logična prva izbira. Bil je naša nekdanja skupna prestolnica, tako kraljeve kot socialistične Jugoslavije, in je del nostalgičnih spominov starejših generacij in priljubljena turistična destinacija mlajših Slovencev.
Kako ste zasnovali scenarij?
Film je nastal v Dokumentarnem programu, kjer je urednik Andraž Pöschl mojo idejo takoj sprejel. Med idejo in snemanjem pa sem seveda moral napisati scenarij, ki je osnova za izpeljavo projekta v vsebinskem, organizacijskem in produkcijskem smislu. Beograd in dediščino Slovencev v tem mestu sem deloma že poznal, kljub temu pa sem tam opravil poglobljeno raziskavo ter se srečal z gosti, ki so nastopili v filmu. Moja ideja je bila, da ne prikažemo samo raznovrstnih umetniških del, ki so jih Slovenci v Beogradu ustvarili ali jih po spletu naključij hranijo v tamkajšnjih institucijah. Ne samo to, želel sem vključiti še nekaj aktualnega o Slovencih v Beogradu danes. Zato sem se seznanil in v film vključil tudi štiri zanimive goste, vsakega s posebno zanimivo osebno zgodbo.
Kako ste prišli do njih?
Enega sem srečal že prej, druge so mi priporočili, med drugim dopisnik RTV Slovenija v Srbiji, Boštjan Anžin, in režiser filma Boštjan Vrhovec. Lahko rečem, da so se pri nastajanju filma med ekipo in sodelavci spletle prav posebne, lahko rečem celo prijateljske vezi. Ob Slovencih, ki živijo v Beogradu, in jih v filmu predstavljamo, pa je bil koncept celote tak, da slovenska umetniška dela in kulturno udejstvovanje predstavijo srbski strokovnjaki. Ti so podali drugačen pogled in je njihovo priznanje za nas Slovence še toliko bolj dragoceno. V filmu se torej nenehno prepletajo slovenski in srbski miselni in kulturni okvir ter strokovni in osebni pogledi. V dokumentarnem žanru gre namreč za pripovedovanje zgodb, a poskušamo presegati podatkovnost izbrane teme in jo nadgraditi s filmskim jezikom, z dramaturgijo zgodbo stopnjujemo in jo včasih režijsko zapeljemo v metaforičnost, tudi v režiji podteksta in filmski fotografiji. Ekipo seveda sestavlja vrsta sodelavcev, ob že imenovanem režiserju Boštjanu Vrhovcu sta bila ključna še direktor fotografije Bernard Perme in montažer Matjaž Jankovič. Brez skupnega dela še tako zanimiva ideja in tako dober scenarij ne bi prišla na televizijski ekran!
Je šlo na snemanjih vse po načrtih? Koliko si v teh časih sploh še lahko »privoščite« odmika od že potrjenega načrta dela?
Sam sem natančen in organiziran, realen načrt dela pa je pomemben tudi zaradi časovnih, tehničnih in finančnih okvirjev, ki jih televizija nameni projektu. A kot v življenju se kdaj zalomi tudi na snemanjih in se moramo prilagajati situaciji. Moram priznati, da je kar močna razlika, če snemamo denimo v Avstriji ali pa na Balkanu, pri slednjih se seveda močno kaže mentaliteta naroda in je vse bolj »po domače«. To pri načrtovanju projekta in njegovi izpolnitvi povzroča kar velik stres, večkrat pa so zapleti tudi posledica višje sile. Lahko pa rečem, da so nas v Beogradu povsod lepo sprejeli in bili pripravljeni na sodelovanje.
Se vam je med snemanjem filma pripetila kakšna posebna anekdota?
Ob zahtevnem snemanju, večkrat tudi po 12 ur na dan, je bilo kljub vsemu v Beogradu tudi priložnost za veselo druženje. Društvu Slovencev »Sava« v Beogradu smo se pridružili na martinovanju, ki je njihov najbolj obiskan dogodek, in poteka na sedežu društva v središču mesta, na Terazijah. Na tem dogodku sem se pogovarjal z mnogo tam živečimi Slovenci, ki so v različnih slovenskih narečjih pripovedovali krajevne anekdote, osebne zgodbe in družinske usode. Čeprav so že več desetletij v Beogradu in daleč od Slovenije, so ohranili svojo domačo govorico, kar je bilo posebej ganljivo.
V filmu gre seveda za izbor najpomembnejših del Slovencev na različnih področjih, saj bi celovit zgodovinski pregled zahteval ne le film, ampak kar serijo. Kako ste se odločali za to, kaj boste zajeli vanj?
Seveda, res je! Naredili bi lahko nadaljevanko, če bi hoteli predstaviti vso slovensko dediščino v Beogradu, tako bogata je. Televizijska oddaja ali film pa ne moreta biti knjižna monografija z množico natančnih podatkov in je vedno treba tehtati, kaj je bistveno. Uredniku Dokumentarnega programa in režiserju sem rekel takole: »Vsega v 50 minutah ne bomo mogli predstaviti, so pa stvari, ki v filmu ne smejo manjkati!« Merila izbora so seveda najprej strokovna, se pa osebnim pogledom nikoli ne moreš izogniti in dajejo filmu avtorski vsebinski pečat.
Čemu ste se najtežje odrekli?
Naj pomislim … Najbrž je to starejša zgodovina slovensko-srbskih povezav, v Beogradu sta denimo umrla zadnji celjski grof Ulrik II. in pionir letalstva Edvard Rusjan, kot vojaški častnik pa se je pri Beogradu boril Jurij Vega. Vse te stoletne vezi smo zaradi koncepta filma morali izpustiti, prav tako imena vrste politikov, znanstvenikov, kulturnikov, umetnikov, gospodarstvenikov in verskih delavcev. Ne smemo pozabiti na nesebično in zelo cenjeno delovanje redovnic usmiljenk v srbskih zdravstvenih ustanovah po drugi svetovni vojni, o katerih pa je na Televiziji Slovenija že nastal samostojen film.
Kolikokrat ste se v srbsko prestolnico podali samo zaradi filma?
Enkrat sam zaradi raziskave in srečanja z gosti, tega pač ne moreš početi iz pisarne v Ljubljani, z ekipo pa smo bili v Beogradu štirikrat. Prilagajati smo se morali gostom in razpoložljivosti posameznih institucij. Posebej zapleteno je bilo v palači nekdanjega Zveznega izvršnega sveta, danes Palači Srbija, kjer smo snemali slovenski salon in mozaik Sutjeska Marija Preglja. To je protokolarni objekt Republike Srbije in nam je snemanje zaradi uradnih političnih dogodkov večkrat odpadlo.
Kolikokrat pa ste bili tam že pred tem?
V Beogradu, osebno mislite? Ja, pred začetkom tega projekta sem bil v Beogradu trikrat.
Kateri je vaš najljubši kotiček v Beogradu?
Težko bi rekel, katera mi je najljubša znamenitost ali kotiček, kot pravite, sem se pa ob snemanju navdušil nad Zemunom, ki je danes del Beograda, in ima poseben šarm starih stavb, trgov in ulic ter sprehajališča ob Donavi.
Brez česa nikoli ne zapustite srbskega glavnega mesta?
Nisem tipičen potrošnik, zato raje kot »šoping centre« obiskujem starinarnice in prodajne galerije. Z eno gospo, ki ima starinarnico na vrhu Skadarlije, sva se že prav spoprijateljila.
V filmu se govori tudi o jugonostalgiji. Se imate vi za jugonostalgika?
Sam nisem jugonostalgičen, je pa bila v smislu kulture, dediščine in povezav med ljudmi Jugoslavija čudovita država. Takšna bo, ne glede na sedanje meje, zame vedno tudi ostala.
Sledijo v prihodnosti vinjete iz še katerega drugega mesta nekdanje skupne države?
Slovenci smo živeli v več državah in imeli različne prestolnice – stoletja Dunaj, dobrih 70 let Beograd, neuradna nadnacionalna slovanska prestolnica pa je bila tudi Praga. Morda bolj kot na mesta nekdanje Jugoslavije ciljam na mesta, ki sem jih imenoval zgoraj. Upam, da se bo cikel filmov nadaljeval.
