Zaradi samoizolacije in ustavitve javnega življenja je televizija verjetno pri marsikom prižgana dlje časa kot sicer. Med zanimivimi oddajami, ki so na voljo, so zagotovo tudi Ambienti, ki jih vodite od jeseni 2018. Marca je oddaja vstopila že v deveto sezono. Česa se lahko od nje nadejajo gledalci?
Res sem vesel, da smo bili pridni od novoletnih praznikov in smo si pred to krizo ustvarili lepo zalogo materiala. To sezono bomo posebno pozornost namenili enemu od najočarljivejših gradbenih materialov, ki pa se izkaže za tudi enega od najbolj trajnostnih, zdravih in varnih – to je seveda les. Našli smo nekaj izjemnih lepotic, torej hiš, v katerih les nastopa v glavni vlogi in daje bivalnemu ugodju drugo dimenzijo. Zanimivo, ugotovili so, da bivanje v lesenem objektu celo znižuje srčni utrip! Ker je taka gradnja čedalje bolj priljubljena in tudi utemeljena, bo gotovo na kožo pisana vsem, ki se spogledujejo z materiali prihodnosti. Poleg lesne rdeče niti pa smo v tej sezoni poskrbeli za nekaj posladkov – pravih biserov, ki smo jih našli med počitniškimi hišami Slovencev v domovini in zunaj njenih meja.
Se vam je med pripravami ali snemanji oddaj pripetila kakšna anekdota?
Predvsem smo s premnogo snemanj prišli prepozno domov! (smeh) Normalno je, da je na začetku nekaj zadržanosti in previdnosti pri lastnikih, ki nas spustijo v svoje domove. Ampak ker jim hitro dokažemo, da smo zaupanja vredni, profesionalni in prijetni ljudje, nas pogosto presenetijo s kakšnim izletom po vinski kleti, obiskom zidanice, narezkom domačih dobrot, ali pa se preprosto zaklepetamo in skupaj uživamo v njihovem lepem ambientu. Ljudje začutijo, da iskreno cenimo njihov trud, da smo jim hvaležni in da smo prišli z najboljšimi nameni, nekje se to poroči s pristnim gostoljubjem in potem smo pečeni za nekaj ur. (smeh)
V oddajah ste predstavili ogromno čudovitih domov. V katerega bi se vi takoj vselili?
Mislim, da v enem takem živim že zdaj, zato ne bi kar nekam skočil na glavo. Mi pa vsaka lokacija vzburi domišljijo in podari nove ideje (tudi, če jih ne potrebujem), kako in kaj bi še vse lahko imel doma oziroma kako bi gradil, če bi še enkrat. Najbolje bi bilo malo »pogostovati« v vsaki izmed njih za kakšen mesec in potem ugotoviti, kaj mi najbolj ustreza! (smeh) No, posebno »mehek« sem pri kakšnih kamnitih hišah, sploh tistih, kjer se srečata sodoben dizajn in tradicija prejšnjih stoletij.
Glede na to, da je vaša žena arhitektka: ste jo na začetku vodenja oddaje Ambienti vprašali za kakšen nasvet ali pa se je sama ponudila zanj?
Žena mi nasvete daje že 15 let, tudi take, ki nimajo zveze z arhitekturo, res je radodarna! (smeh) Ampak pred oddajo se res nisva kaj posebej posvetovala. Zaradi življenja z arhitektko se me je prijelo ravno dovolj znanja, da lahko o teh temah suvereno debatiram in hkrati pogovor ohranjam na poljudni ravni. Kljub vsemu smo oddaja za najširši del občinstva, ki mu želimo približati višjo kakovost bivanja, razširiti dojemanje lepega in koristno usmerjati z nasveti glede oblikovanja svojega bivalnega prostora.
Kdaj skupaj gledata oddajo, jo pokomentirata?
Kdaj jo pa res. Tudi komentirava, seveda. Ampak načeloma že na daleč slutim, kaj bo Lari všeč in kje bo začela vihati nos. Kadar vem, da ji kaj ne bo pogodu, se slučajno odpravim do hladilnika in se delam, da kaj iščem. (smeh) In če ji je kaj še posebej všeč, pridem čim bliže, da sem njenega veselja deležen tudi sam. (smeh)
Kaj po vašem dom dela dom?
Lahko bi začel razpravljati o odnosu med obliko in vsebino. Pri tem menim, da sta tesneje prepleteni, kot nam je najlaže razumeti. Oblika je lastna vsebini in vsebina je vsebina zaradi oblike. Ampak, da ne zafilozofiram predaleč. Na koncu dom predstavlja predvsem energija, ki povezuje odnose znotraj njega. Ljudje naredimo dom, ne pa kosi pohištva, pametne inštalacije ali troslojna stekla. V prvi sezoni sem malo predelal misel nekoga drugega: dom so štiri stene in naše sanje vmes.
Kar se tiče pohištva oziroma opreme za dom: raje kupujete ceneje pa večkrat menjate, ali raje date več, pa imate potem za nekaj časa?
To drugo je bliže mojemu srcu, denarnici pa ne vedno. Zato delam kompromise, kot verjetno vsi. Včasih se da za normalen denar dobiti kakovostno stvar, včasih se res splača seči globlje v žep. Na primer kakovostna okna se nam še kako poznajo, glede na velikost steklenih površin imamo čudovito razmerje glede toplotnih izgub in dobitkov. Kamin je bil drag kot žafran in je pravi lepotec, ampak slabo opravlja svoje delo. Kar nekaj let sem vrsto piknikov oddelal na preprostem žaru na oglje, ki je stal – mislim da – okrog 25 evrov, ampak vse ribe in hamburgerji z njega so bili za prste obliznit. Kar naj imajo tiste za tisoč evrov in več, ne naredi kruha moka, ampak roka.
Imata sicer z ženo podoben okus, kar se tega tiče? Sta se kdaj zaradi tega tudi sprla? Zaradi česa in kdo po navadi popusti na koncu?
Imam srečo, Lara mi vedno pusti, da je na koncu po njeno. (smeh) No, pri gradnji sva bila zelo usklajena, kar se tiče glavnih pogledov. Poleg tega je moja žena odlična arhitektka, vidi stvari, ki jih jaz nikoli ne bi. Imela pa sva zanimiv zaplet pri kopalnici – ko so bile ploščice že položene, meni nikakor niso bile všeč, njej pa. Ker sem vedel, da jih bom gledal še kar nekaj časa in sem bil zelo odločen, da gredo dol. Ni mi nasprotovala, keramičar je negodoval in nama vse lepo zaračunal, strošek je bil, ampak zdaj je kopalnica obema super.
Za kateri kos ste zapravili največ denarja?
Kot rečeno, je gospod kamin vstopil skozi velika vrata, zdaj se pa dela francoza. Zelo »požrešna« je bila tudi kuhinja z gospodinjskimi aparati. Ampak to je kraj, ki je nenehno in intenzivno v uporabi, zato je bilo vanj vredno vložiti malo več. In zdaj vam lahko malo odgovorim tudi na eno izmed zgornjih vprašanj – nobenega posebno dragega ali »dizajnerskega« kosa si nisva privoščila.
Kateri predmet ima za vas največjo sentimentalno vrednost?
Namesto umetniških slik imamo po stenah fotografije naše družine. Pred leti smo najeli odlično družinsko fotografinjo, ki nas je ujela v neštetih položajih, in mi smo rekli, da nas naj to spominja na vesele trenutke med nami. In še glede nečesa imamo v našem domu posebno naklonjenost: glasbila. Za žur smo vedno dobro oboroženi!
Ste sicer bolj »hrčkast« tip človeka – hranite stvari z mislijo, da bodo enkrat že prišle prav?
Kaže, da kar sem – ampak k temu pripomore tudi velika klet v hiši. Ja, priznam, da se mi kar nabere stvari, ki »bodo zagotovo enkrat prišle prav«. Ampak gotovo pa večkrat kot Lara dobim navdih brezmilostnega obračuna s preteklostjo in se znam hitro ter na kratko posloviti od krame, ki je bila predolgo neuporabljena.
Ste redoljubni, imate vse pospravljeno ali pri vas vlada kreativni nered?
Lovimo zdravo vmesno pot. In če sem iskren – kadar je nered, si ne zasluži oznake »kreativni«. (smeh)
Pravijo, da s hišo nikoli ni konca dela. Se strinjate s tem?
Seveda! Ko hišo gradiš, se stvari odvijajo prepočasi. Ko v hiši živiš, pa prehitro prihaja do kakšnih obnovitvenih in osvežitvenih del. Pri nas je še kar nekaj okolice, ki se ob pomanjkanju zunanjega fitnesa hitro razbohoti v vsej svoji čudoviti organskosti – če prevedem, ko smo poleti predolgo zdoma, nas na vrtu čaka manjša džungla.
Ste moški stare šole, radi sami poprimete za dela pri hiši ali raje pokličete mojstre?
Raje pokličem mojstre in se tako počutim bolj modernega. (smeh) Ne, gre za to, da mi preprosto ne ostane časa za marsikaj, ko pa že pridem do prostega časa, ga raje porabim za druge hobije. Kakšno pošteno fizično delo mi sicer super dene, da bi pa vse dneve preživljal z izvijači ali kotno brusilko v roki, me pa tudi ne rajca.
