Marijan Smode (59) je zelo zgovoren, ko gre za glasbo, ko pogovor zanese na malce bolj zasebno področje, pa postane previden in kar malo nenavadno zadržan.
Pravijo, da najlepše balade nastanejo po ne ravno prijetnih življenjskih dogodkih. Velja to tudi pri vas?
Seveda pesmi, ki nastajajo v tebi skozi življenje, niso vedno avtobiografske, kot bi morda nekdo pomislil. So pa tesno povezane z mojim življenjem v vseh pogledih. V mladostniških letih sem iskal odgovore na vprašanja z branjem mnogo filozofov in pisateljev ter spremljanjem vseh mogočih kulturnih stvaritev. Tudi sam sem se večkrat spraševal, od kod ta neverjetna kemija v človeku, ki je sposobna vse te informacije in doživljanja s takšno magijo obdelati, predelati, da iz človeka v nekih alfa stanjih potem pride neka nova pesem, ki jo potem začuti tudi tako velika množica ljudi. Mrtva reka je nastala iz nekega splošnega občutenja naše generacije, ki se je manifestirala tudi name, saj sem živel v precej ekološko ogroženem okolju, kjer sem bil soočen s tem, da moramo ljudje velikokrat sprejeti kompromise, ko si pridelujemo svoj vsakdanji kruh. Ta kontrast v tem okolju med bojem za preživetje in na drugi strani posledično negativnim vplivom industrije na okolje je bil v tem primeru drastičen. V tistem času sem z izdajo veliko tvegal, saj tedanji režim takšnemu razmišljanju ni bil naklonjen, in glede tega sem večkrat slišal opazke, da sem bil petelin, ki je prezgodaj zakikirikal, vendar sem to vseeno moral dati iz sebe. Hvala bogu se je vse srečno končalo. V ljubezenskih pesmih, kot sta Še pomahal ni z roko in Ne odhajaj še Belinda, sem vedno želel biti iskren, popolnoma iskren. Vedel sem, da bodo ljudje to začutili. Kot sem dejal, je moj edini največji smisel življenja ljubezen. Čeprav sem včasih slišal, da sem preveč romantičen, in mi je včasih to tudi zaprlo kakšna vrata, sem ji do danes ostal zvest in tega ne bi nikoli spremenil. Menim, da so čustva tista, ki nas morajo voditi skozi življenje, saj čustvom nikoli ne moremo lagati, so takšna, kot so, so naša in so nekaj najlepšega, kar se nam v življenju dogaja na splošno. Krivično bi jih bilo zatirati ali jih skozi pesmi ne podariti soljudem, saj kot je govorila že moja babica, to, kar ustvarjaš in kar pride, kot pesem iz tebe je božji dar in prav je, da ga deliš z vsemi, ki čutijo kot ti. Seveda je to mnogokrat povezano z bolečinami in razočaranji, da zaradi tega mnogokrat zelo trpiš, ampak to moraš vzeti v zakup, saj ima vsaka stvar svojo ceno, vse nekako plačamo.
V pesmih se večkrat navežete tudi na otroštvo. Ste imeli lepo otroštvo?
Svoje otroštvo bi težko opredelil enoznačno. V njem se je tako veliko dogajalo, da bi lahko o tem napisal roman, so pa nastale pesmi, kot so Ne joči oče, Luči moje vasi, Solze matere, Zelenite polja zelena in druge. Že kmalu po mojem rojstvu smo se iz moje rojstne vasice Sv. Danijel, kjer tudi zdaj živim, z družino preselili na Ravne na Koroškem. V železarskem kraju je bilo življenje specifično. Otroci smo veliko bolehali na dihalih zaradi onesnaženja, v splošnem pa bi ocenil svoje zgodnje otroštvo tam kot zelo lepo. Za nas otroke je bilo lepo poskrbljeno, nič nam ni posebej manjkalo in otroci smo, če bi tako rekel, živeli 150 na uro. Bilo nas je veliko, zato nam ni bilo nikoli dolgčas in dnevi so vedno prehitro minili, saj je bilo iger in dogodivščin nešteto in včasih sem se prav vprašal, kako smo celi in zdravi prilezli iz otroštva, saj smo cele dneve divjali kot obsedeni in so bile igre med fanti včasih vse prej kot nežne. Modrice in poškodbe so bile skoraj vsakdanja tema, bili smo v vseh možnih športnih in drugih društvih, pa tudi v šolah so nas lepo »cartali«. Druga stran mojega otroštva so bile moje vsakoletne počitnice pri babici v moji rojstni vasi. Te občutke sem poskušal preliti v pesmih, kot je Stara hiša, in še mnogo drugih, a težko je opisati moja prebujanja v kmečki izbi ob prvih sončnih žarkih, prvi vonj ajdovih žgancev in bele kave iz kuhinje in tiste nepopisne romantike, ki so mi jo podarili to preprosto življenje in pristni medčloveški odnosi ter ljubezen, ki sem jo čutil na vsakem koraku. Neskončnih iger z domačimi živalmi, z njimi sem se podil po prostranstvih tako dolgo, da sem včasih od utrujenosti zaspal kar v jaslih zraven telička. Te občutke sem morda pozneje našel le v knjigi svojega priljubljenega pisatelja J. Londona in njegovi knjigi Dolina meseca in prelepem slovenskem filmu Cvetje v jeseni. Bilo je zelo lepo.
V preteklosti niste bili ravno zgovorni o svojem zasebnem življenju. Zakaj?
O zasebnosti nikoli nisem rad veliko govoril, saj sem se že v pesmih mnogokrat popolnoma razgalil. Lahko rečem, da sem se v življenju zelo trudil, da bi doživel ljubezen, pa tudi, kot sem večkrat rekel, če bi moral živeti v šotoru. Seveda nikoli ne gre vse tako, kot bi si želeli, življenje nas vedno preizkuša, vedno nam daje in jemlje, vedno nas opozarja, da so v življenju pomembne majhne stvari, majhni trenutki, ki pa jih moramo znati videti in jih s hvaležnostjo sprejeti. Zavedati se moramo, da življenje ni dobrotnik, ki bi izpolnjeval naše želje, kot bi sami želeli, pogosto nas kruto vrže ob tla, da se komaj poberemo, in zaradi tega ga ne smemo kriviti, saj nam s tem sporoča, da moramo z vsakim dnem ceniti to, kar nam daje, saj ni nič samoumevnega, niti to, da smo mi sami sploh na svetu. Srečamo ljudi, s katerimi gremo skupaj, verjamemo, da bo tako za vedno, a se te poti tudi razidejo, kar je boleče, a moramo naprej. Življenje nam podari otroke, ki jih skrijemo nekam tja najgloblje v srce, so naša sonca, ki se z nami zbujajo in gredo zvečer spat in nam s svojimi objemi podarijo najlepši nakit, ki se ga ne da nikjer kupiti ... in spet pridejo na pot ljudje, ki nam podajo toplo roko in življenje je lepo.
★★★ REVIJA NOVA ★★★
