Ekološko kmetovanje naj bi s tem, da ne uporablja umetnih gnojil, pesticidov, gensko spremenjenih rastlin in drugih pripravkov, zmanjševalo emisije toplogrednih plinov ter bilo prijaznejše do okolja in s tem seveda tudi do človeka. »Vendar to žal ne drži,« trdijo znanstveniki britanske univerze Cranfield, ki so proučili, kaj bi se zgodilo, če bi kmetje v Angliji in Walesu v celoti prešli na ekološko kmetovanje. Kakšen učinek bi imel takšen preobrat, bi bil prehod zares prijazen do okolja? Raziskava, ki je bila oktobra 2019 objavljena tudi v ugledni znanstveni reviji Nature Communications, ugotavlja, da je res prav nasprotno in da tovrstno kmetovanje v resnici povzroča več toplogrednih plinov kot konvencionalno kmetijstvo, ki za zaščito in zdravo rast rastlin uporablja sintetična fitofarmacevtska sredstva. Veljalo bi se zamisliti.
Za 40 odstotkov manj hrane
Kaj bi se torej zgodilo, če bi Anglija in Wales v celoti prešla na ekološko kmetovanje? »Prvi neposreden učinek bi bil dejansko pozitiven, saj bi se na račun živinoreje emisije toplogrednih plinov zmanjšale za pet odstotkov, na račun poljedelstva pa za okoli 20 odstotkov. A potem nastopi težava. Ekološko kmetovanje ima v povprečju za okoli 40 odstotkov nižji hektarski donos kot neekološko, to pa pomeni, da bo 40 odstotkov hrane treba uvoziti od drugod ali pa povečati kmetijske površine. Toda kje naj jih vzamemo? Če širimo kmetijske površine, je treba izsekati gozd in travišča pretvoriti v njive, vemo pa, da drevesa in trave akumulirajo ogromno ogljikovega dioksida, s čimer varujejo okolje in čistijo zrak,« razlaga dr. Adrian G. Williams, soavtor raziskave, sicer pa ugleden okoljski znanstvenik z univerze Cranfiled.
Petkrat več kmetijskih površin
Študija dodaja, da bi za nadomestitev izpada pridelka, ki bi ga na območju Anglije in Walesa utrpeli zaradi prehoda na ekološko pridelavo, morali hrano uvoziti iz čezoceanskih dežel, pri čemer pa je treba opozoriti še na dejstvo, da bi tudi tam potrebovali veliko več obdelovalne zemlje, če bi želeli kmetovati ekološko. Kajti, »za pridelavo količin hrane, ki bi zadostile za britanske potrebe, bi morali zasaditi kar petkrat več kmetijskih površin, kot če bi kmetovali na konvencionalni način, ki vključuje uporabo sredstev za varovanje zdravja rastlin. Kar 80 odstotkov naše prehrane je namreč rastlinskega izvora. Naj poudarim še to, da smo iz študije izključili rastlinska živila, ki jih sicer v Veliki Britaniji ne pridelujemo v večjih količinah, kot so, denimo, koruza, riž, čaj, kava in sladkorni trs,« pojasnjuje dr. Williams.
Zgovorni požigi gozdov
Je ekološko kmetovanje res prijaznejše do okolja? »V teoriji je morda res, v praksi pa je drugače. Dejstvo je, kot že rečeno, da je treba za domnevno okolju manj škodljivo kmetovanje z manj sredstvi za varstvo rastlin uporabiti veliko večje površine zemlje, če želimo pridelati enako količino hrane kot pri konvencionalnem kmetovanju. To pomeni krčenje večjih površin gozdov in travišč, ki sicer predstavljajo najboljši način za hranjenje ogljikovega dioksida, ki bi drugače ostal v zraku, ki ga dihamo,« poudarja dr. Williams. Najboljši primer za ponazoritev težave je aktualno krčenje amazonskega pragozda, ki velja za t. i. pljuča planeta. Zaradi požarov v tem gozdu so bile zadnje mesece vanj uprte oči vse svetovne javnosti, dejstvo pa je, da Brazilci sami požigajo gozd, ker želijo pridobiti več površine za pridelavo hrane, za živinorejo in za plantažne nasade - evkalipta, na primer. Daleč od oči svetovne javnosti pa tudi v Sibiriji že nekaj časa divjajo obsežni požari. Tudi tam so drevesa žrtev širjenja obdelovalnih površin za kmetijstvo. Znanstveniki pričakujejo, da bo okoljska škoda v Sibiriji velika, saj območju dodatno grozi še nevarnost taljenja permafrosta, v šoti pa je uskladiščenega ogromno ogljikovega dioksida in metana.
Razlog za požare v amazonskem pragozdu torej ni v samovolji Brazilcev, temveč v pridobivanju novih površin za kmetovanje, kar bi omogočilo večje količine hrane za nas, Evropejce, saj iz Brazilije in iz drugih čezoceanskih dežel uvažamo velike količine hrane, ker je doma ne moremo pridelati dovolj niti s konvencionalnim kmetovanjem, kaj šele na nekonvencionalni način. »Zahodni Evropejci, ki levji delež svojega 'krožnika' uvozimo, se ne zavedamo, da prelagamo odgovornost za pridelavo hrane za svoje potrebe na države onkraj naših meja, na Južno Ameriko, Azijo, Rusijo itd., kjer pa se dogajajo za okolje močno škodljive prakse, ki jih niti ne poznamo, saj informacije o njih do nas večinoma ne pridejo in nas niti ne skrbijo, ker so od nas zelo oddaljene. Tudi če bi nam z ekološkim kmetovanjem uspelo zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida in doseči boljšo kakovost zemlje na lokalni ravni, bi s tem, ko bi skrb za pridelavo hrane v večji meri preložili na druge celine, povzročili večje izpuste na globalni ravni. To je dejstvo, pred katerim si ne smemo zatiskati oči,« je prepričan dr. Adrian G. Williams, soavtor raziskave o učinkih ekološkega kmetovanja.
Omenjeno študijo je podprl tudi Dan Blaustein-Rejto, izvršni direktor za prehrano in kmetijstvo na kalifornijskem Inštitutu Breakthrough, ki meni, da so dosedanje raziskave obravnavale okoljske učinke zgolj na podlagi posameznih farm, študija univerze Cranfield pa je vzela pod drobnogled celotno regijo in širši kontekst kmetijske pridelave.
Visoki eko standardi le v Evropi
Ob ugotovitvah omenjene študije je treba opozoriti še na dejstvo, da ekološki standardi, ki jih v kmetijstvu in industriji nasploh uvaja EU, za druge dele sveta ne veljajo. Evropa si domišlja, da z »zelenimi dogovori« lahko samostojno ukrepa proti podnebnim spremembam, toda Evropejcev je le 512 milijonov, kar sedem milijard ljudi živi na drugih celinah, kjer bodo gospodarili in kmetovali enako kot doslej, mi pa bomo hrano od njih uvažali.
Objava raziskave The greenhouse gas impacts of converting food production in England and Wales to organic methods v reviji Nature Communications je dostopna na naslovu https://www.nature.com/articles/s41467-019-12622-7.
