V Slovenijo ste prišli zaradi ljubezni. Ste to kdaj obžalovali?
Nikoli mi ni bilo žal, vendar tukaj nisem imela svoje mreže ljudi, pogrešam svoje prijatelje. V Slovenijo sem prišla leta 1995, po končanem študiju novinarstva na beograjski fakulteti za politične vede. Leta 1994 sem že bila podiplomska študentka, ko nam je profesor Miroljub Radojković povedal, da se bo zgodilo prvo srečanje študentov z območja nekdanje Jugoslavije in Sovjetske zveze v Budimpešti. Pripravila sem referat o položaju medijev v Srbiji, saj sem takrat že delala kot novinarka BK Telecoma, za sabo sem imela izkušnjo novinarke tiskovnih agencij Tanjug in FoNet ter 14-dnevnika Student. Po rodu sem iz Osijeka in imam veliko prijateljev na Hrvaškem, zato so kolegi predlagali, naj grem jaz, da se lahko še srečam s prijatelji. To se je res zgodilo. Že prvi večer v Budimpešti smo mize združili Srbi in Slovenci in tako sva se spoznala z Gašperjem Lubejem, ki je za novo leto 1995 potoval k meni v Beograd skozi Madžarsko. S seboj je nosil revijo Mladina, zato je bil deležen posebne »pozornosti« srbskih policistov na meji. V Beogradu je bil zelo dobro sprejet kot prvi Slovenec po razpadu skupne države. Takoj so ga vabili za gosta v novinarske kroge, tudi na Studiu B, saj so bile njegove informacije zelo zanimive. Po letu dni sva ugotovila, da bi rada živela skupaj in da bi bilo lažje, če pridem jaz v Slovenijo, saj on še ni končal fakultete. S tedanjim direktorjem sem se dogovorila, da bom dopisnica iz Slovenije in Hrvaške, kar pomeni, da sem bila prva televizijska dopisnica iz Srbije, ki je po vojni spremljala dogajanje tako v Sloveniji kot na Hrvaškem.
Pa ste imeli kakšne težave, ker ste v domovino sporočali informacije, ki niso bile po godu takratnega režima?
Kdor je želel vedeti, kaj se dogaja, je vedel. Jaz sem bila na vseh protestih proti Miloševiću, vendar smo bili številni mladi, ki smo bili proti njemu, še vedno v manjšini. To je trajalo tako dolgo, da so mnogi odšli. Glede poročanja iz Ljubljane so se stvari zaostrile pred in med Natovim bombardiranjem, ko je bila tudi uradno razglašena cenzura.
Čeprav pravite, da ste bili v manjšini, je vseeno neverjetno, koliko mladih je takrat hodilo po središču Beograda. Težko si predstavljam, da bi se pri nas zbralo toliko mladine.
To je sicer res, vendar razmere v Sloveniji niso tako radikalne, kot so bile pri nas. V Sloveniji so bile študentske demonstracije pred parlamentom, vendar je šlo v Srbiji za režim, ki se je pozneje res pokazal kot zločinski, torej je šlo za veliko hujše stvari. Nadzor medijev se je nadaljeval do leta 2000. To je bil zame velik izziv, brutalna šola, v kateri smo se nadihali solzivca, bežali pred policisti, veliko prehodili peš do Miloševićeve vile na Dedinju … Ker je bilo vse podvrženo cenzuri, sem odšla iz Tanjuga v agencijo FoNet, ki so jo ustanovili neodvisni novinarji in kjer sem imela več svobode.
Kako so vas v Sloveniji in na Hrvaškem sprejeli novinarski kolegi?
To je bilo zanimivo obdobje, ki sem ga občasno preživela tudi v hrvaškem saboru. S kolegi sem dobro funkcionirala in ni bilo nikakršnih trenj. V letih 1997 in 1998 je bila Slovenija točka, kamor so prihajali vodilni politiki tistega časa – prišli so Wesley Clark, Bill Clinton, Madeleine Albright, Javier Solana … To so bili glasovi sveta, ki so poskušali nekaj dopovedati Srbiji, s stopnjevanjem krize pa so se začeli pritiski na novinarje, sledile so uredniške spremembe, zato po Natovih napadih na Srbijo mojih prispevkov niso več objavljali. Temu je sledilo obdobje brez dela, saj se je v Srbiji zaradi vojne vse ustavilo. Zunanji dopisniki so prvi odpadli, zato sem leta 1999 začela samostojno novinarsko pot za slovenske medije in kot dopisnica za črnogorsko javno televizijo, še naprej pa sem poročala tudi za BBC v srbščini, ki ga danes ni več. Hkrati sem začela delati za Studio City, saj sem imela srečo in naletela na urednika Bojana Krajnca, ki je bil odprt za ljudi. Najprej sem sodelovala v rubriki Off the record, ki je tematizirala medije. Pogosto sem hodila v Srbijo, Črno goro in na Hrvaško in od tam poročala za slovensko televizijo. Hkrati sem se izobraževala v slovenščini, moj učitelj je bil Ivan Lotrič, s katerim še vedno sodelujem, saj je odličen poznavalec jezika, psiholog in pedagog.
Je imel veliko dela, da je odpravil vaš naglas?
Kot televizijki mi je bilo jasno, da je jezik ključno sredstvo, da ostanem v novinarskem poklicu, in čeprav sem dokaj hitro in dobro obvladala slovenščino, je jezik, ki ga uporabljamo ustvarjalci na javni radioteleviziji, nekaj drugega. Naglaševanje in izgovarjava morata biti pravilna. Ivan mi je predočil, da med mano in nekom iz Štajerske ali Primorske ni večjih razlik, še več, da mogoče lahko jaz kakšno besedo prej izgovorim pravilno kot Štajerec ali Primorec. S tem je nekako največja ovira padla. Zdaj me na govornih vajah, ki jih imam z njim kot voditeljica oddaje NaGlas!, pokritizira, da imam preveč »ljubljanski« naglas ali pa da so določeni e-ji preveč ozki. (nasmeh)
Ta oddaja je očitno kot ustvarjena za vas, saj povezuje narode nekdanje Jugoslavije …
Najbrž je res, čeprav sem se v karieri ukvarjala z različnimi tematikami in zvrstmi, tudi s preiskovalnim novinarstvom, zlorabami v sociali, zdravstvu in šolstvu, kot novinarka notranjepolitičnega uredništva Informativnega programa TVS delam tudi za nedeljsko oddajo Intervju. V oddaji NaGlas! lahko uporabim svoje »naravno zaledje«, ki se ga po navadi človek niti ne zaveda, mislim, da mi poznavanje srbske, hrvaške, tudi bosanske kulture in jezikov pomaga pri sestavljanju mozaične oddaje, kot je NaGlas!. Zdaj tudi razumem makedonščino. No, albanščina je najbolj zahtevna, a ob nedavni 30. obletnici društva Migjeni smo videli, kako globoke so vezi med Slovenci in Kosovarji ...
Rekli ste mi, da je Studio City, ki letos praznuje 30 let in pri katerem ste tudi sodelovali, prav posebna televizijska zgodba. Zakaj?
Ko so me v Srbiji spraševali, kakšna oddaja je Studio City, sem povedala, da je nekaj podobnega kot B92 na srbski nacionalni televiziji, in vsi so takoj razumeli, za kakšen format gre. Studio City je odprto uredništvo, kamor prihajajo različni profili ljudi, ki so se veliko pogovarjali, kar je danes bolj redkost. Moj prvi urednik je bil Bojan Kranjc, dobro pa sem sodelovala tudi s Kajo Jakopič, ko je prevzela urednikovanje. V tej oddaji smo lahko delali nadgradnje dogodkov, ki jih je bilo težko natančno razložiti na kratko v dnevnoinformativnih oddajah. Sicer pa sem se nekajkrat za TVS javila tudi v Odmeve in Dnevnik – ko je Milošević izgnal takratnega beograjskega dopisnika Vanjo Vardjana iz države, sem jaz lahko »vskočila«. Moja prednost je bila v domači logistiki, saj takrat nismo mogli kupiti bencina na črpalki, ker ga ni bilo. Moral si poznati človeka, ki ga prodaja, da ga predhodno pokličeš in se dogovoriš za nakup. Nori časi. Opravila sem intervjuje z vsemi takratnimi predstavniki opozicijskega političnega življenja, zlasti sem ponosna na intervju s takratnim predsednikom Demokratske stranke, pozneje ubitim prvim demokratičnim srbskim premierjem, Zoranom Đinđićem.
Koliko časa ste potrebovali, da ste se navadili življenja v Sloveniji?
Največ težav sem imela zaradi družabnega vidika, saj se Srbi več družimo, bolj smo neposredni in se ne dogovarjamo skoraj en mesec za srečanje na kavi. Morda sem zdaj postala enaka, organiziranost mi je blizu, in sem že ponotranjila slovenske navade, morda pa je to le posledica starosti. (nasmešek) Eno je, ko si mlad, nimaš otrok, drugo pa so družinsko življenje, otrok in obveznosti …
Vas je materinstvo močno spremenilo?
Naj odgovorim takole: ko sem beležila največje novinarske uspehe, sem si očitala, da sem slaba mama in obratno; če sem se bolj posvetila otroku, sem mislila, da sem slaba novinarka. Rodila sem s 36. leti, to je pozno materinstvo in takšnih je vse več. To pomeni, da sem veliko premišljevala in bila mogoče manj spontana, kot so to lahko mlajše mame. Tako da materinstvo te zagotovo oblikuje, ampak jaz sem še naprej jaz. Imamo več identitet hkrati. Mama mi je pomagala v prvem letu odraščanja mojega sina tako, da se je preselila k nam v Ljubljano za skoraj leto dni, saj vrtca nisva dobila, v službi pa sem bila po 12–14 ur, takrat sem bila izvršna urednica tednika Žurnal, začenjal se je projekt dnevnega Žurnala24 ... Materinstvo je morda največji izziv za nas mame-priseljenke, saj nimamo logistike, ki je mnogim samoumevna ... Naj ob tem dodam odlično značilnost slovenske socialne države: subvencioniranje malice in kosila v osnovnih in srednjih šolah so Slovenkam omogočile emancipacijo. Moje prijateljice na Hrvaškem vstajajo ob šestih zjutraj, da bi pred službo otrokom skuhale kosilo, ker tega ni v šolah ne na Hrvaškem ne v Srbiji, niti na Norveškem ne – tam mame otrokom pripravijo lahko le »suhe malice«.
Kako funkcionirata z možem, saj sta oba novinarja? Je to prednost ali slabost?
Nikoli nama ne zmanjka tem za pogovor, izmenjujeva si zanimive članke in povezave na internetu, ko kdo od naju opazi kaj zanimivega. Gašper je zdaj dopisnik televizije Al Jazeera Balkans iz Slovenije, kar je res zabavno, saj sva znova obrnila vlogi. Prej je bil urednik in novinar na siol.net, pred tem je delal za Pop TV in STA, še prej je bil novinar Studia City.
Številne Slovenke prisegajo na balkanske moške, češ da so Slovenci pomehkuženi, mamini sinki. Vi pa očitno ne mislite tako?
(smeh) Vse Slovenke so me spraševale, kje sem našla Slovenca. Očitno sva si podobna in imava podobne vrednote, ki naju združujejo – poleg karakternih lastnosti. Morda naju združuje tudi ljubezen do novinarstva, med nama pa je le zdrava tekmovalnost. Kot izvršna urednica sem delala na Žurnalu in tam smo pripravljali zanimive zgodbe. Ko sem mu doma povedala, kaj delamo, sem povedala tudi, da je to moja zgodba, ki je torej ne sme povzeti, on pa je mene opozarjal na svoje zgodbe in vedno sva spoštovala prostor drug drugega. Glede skupnega življenja so me Slovenci prepričali, česar za Srbe ne morem trditi … (smeh)
Torej si upate prijateljicam v Srbiji priporočiti slovenske moške?
Zagotovo, saj se da z njimi vse dogovoriti! »Vzgoja« rojeva rezultate. Midva sva si razdelila družinska opravila in zdaj v to vključujeva tudi sina. Nikoli nisva spraševala drug drugega, kdaj prideva domov, saj je to v našem poklicu nemogoče napovedati. Gašper je vedno poskrbel za otroka, če mene še ni bilo domov, in zaradi tega nikoli ni bil slabe volje, priskoči na pomoč z nasvetom ali konstruktivno kritiko, če ga prosim, vesel je vseh mojih uspehov. To so znamenja zrelega moškega.
Opažate pri vzgoji razliko med vašo družino, ki je bolj večkulturna, in med drugimi družinami?
Morda, čeprav se želim izogniti vsem stereotipnim izjavam. Morda je res nekaj resnice v tem, da so slovenske mame bolj zaščitniške, vendar ne vse. Verjetno so tudi nekatere srbske mame preveč zaščitniške in se kregajo na dvoriščih namesto svojih otrok. Otroka je treba naučiti, da se postavi zase, in jaz nikoli nisem želela posredovati med njim in drugimi otroki. To morajo rešiti sami, druge težave pa smo reševali drugje.
Kaj najbolj pogrešate v Sloveniji srbskega in zakaj vam je Slovenija všeč?
Morda najbolj pogrešam sproščenost in ležernost, hkrati s poslovnostjo. Slovenci so poslovni, vendar želijo imeti številne stvari preveč po »regelcih« – ustaljenih tirih. Včasih je to pretiravanje, saj želijo vedeti vse podrobnosti, kar pa je včasih nemogoče predvideti. V Sloveniji so mi zelo všeč urejenost, točnost, red, Slovenci tudi dajo velik poudarek na kulturo. S tem ne želim reči, da Srbi niso kulturni, vendar je včasih treba biti v Srbiji tudi malo nesramen, če želiš kaj doseči, in biti pravi borec. Tam moraš v restavraciji s hitro prehrano takoj povedati, kaj želiš, v Sloveniji pa si mnogi vzamejo kar malo preveč časa in se ne morejo odločiti, kaj bi jedli. Morda pogrešam življenje v velikem mestu, urbani duh velemesta, kot je Beograd. A tam sem potrebovala uro in pol na dan, da sem sploh prišla do fakultete in nazaj domov, v Sloveniji pa je prednost, da zelo hitro prideš z enega konca mesta na drugega. Ko imaš družino, je ta čas zelo dragocen.
Kako se pogovarjate s sinom?
Če smo doma, govorim s sinom srbsko, če sva zunaj, v trgovini ali drugje, pa v slovenščini. Hitro je »pogruntal«, da razumem slovensko, in se mu ni mudilo obvladati srbščine, kar zame ni bila najbolj zabavna zadeva. Sicer so me strokovnjaki podučili, da dvojezični otroci pozneje začnejo govoriti. V bistvu je hecno: jaz z njim govorim srbsko, on z mano slovensko. Zadnje čase mogoče več z mano govori srbsko, ker sledi srbskim »gamerjem«, ampak to je neka druga srbščina, dokaj oddaljena od knjižne.
Glede na to, da ima oba starša novinarja, je verjetno tudi sam vpet v medije. Ga zanima vajino delo? Mislite, da bo tudi on novinar?
Kakorkoli odgovorim na to vprašanje, ne bo redu. (smeh) Želela bi si, da bi počel kaj drugega, vendar opažam, da so mu všeč športni novinarji. Trenira košarko v KK Janče, vneto spremlja vse športe na vseh programih. Bomo videli. Naj se sam odloči.
