Ko je pred slabima dvema letoma v studiu malo improvizirala v srbskem jeziku, je nastala pesem Slađana, ki jo je izdala pod svojim imenom in je postala spletna uspešnica. Senidah je danes najbolj prepoznavna slovenska izvajalka v regiji, nastopa po vsej Evropi za izseljence.
Vaša prva regijska uspešnica Slađana se tako imenuje zaradi Slađane Milošević, ki jo avtor besedila obožuje. Se mi pa zdi, da ste ji kar podobni. Obe sta veliki, močni, a hkrati zelo ženstveni …
Obe sva močni ženski, ukvarjava se z istim poslom, drugače pa nikoli nisem želela nikogar kopirati ali biti čigava naslednica. Slađana je bila res velik navdih piscu besedila za to pesem.
Vaš glas je zelo prepoznaven in poseben, kar je danes redkost. Verjetno tudi zato, ker ste samouk ...
Težko bi zase rekla, da sem prepoznavna, a to od drugih večkrat slišim. Če želiš v tem poslu obstati, zagotovo potrebuješ nekaj, kar je prepoznavno in česar ni na vsakem vogalu. Danes je ogromno pevcev in pevk, ki so si barvno podobni, potem pa so neke posebnosti, po katerih se med seboj razlikujejo. Pravi umetnik ne bo dovolil, da mu drugi govorijo, kako mora peti, kar se pogosto dogaja v šolah. Že v osnovni šoli sem pela drugače kot drugi, zato sem bila prepričana, da ne znam peti. Doma smo zelo redko poslušali slovensko glasbo, ampak predvsem sevdalinke, pop in narodno glasbo iz nekdanje Jugoslavije, sama pa sem prisegala na svetovne uspešnice. Zelo rada ustvarjam. Najbolj srečna sem, ko se zaprem v studio in pojem vse mogoče. Imam prazen prostor, ki ga zapolnim, pri tem pa nimam omejitev. Všeč mi je tudi, če delamo kakšen drug projekt ali pesem za koga drugega, da je malo drugače.
Ali na Balkanu na vas gledajo kot na Slovenko ali poudarjajo vaše črnogorske korenine?
Mislim, da se ljudje sploh ne zavedajo, od kod prihajam, saj poznam jezik. Od mene potem pričakujejo, da govorim brezhibno, kar je včasih težko, še posebno, ko sem dalj časa v Sloveniji. Ko govorim, ves čas krilim z rokami, zato sem že slišala komentarje, da sem neumna in ne znam spraviti skupaj niti enega stavka. A sem ponosna nase, na to, da sploh lahko dam intervju v srbskem jeziku, da razumem makedonščino in znam tudi tam povedati tako, da me razumejo. Mnogi so zelo presenečeni, ko me slišijo govoriti slovensko.
Pravite, da ste imeli srečo in vam je uspelo. Pa vendar ste se za uspeh kar nekaj časa trudili. Lepo je videti, da ne jemljete stvari za samoumevne …
Zavedam se, da nekaj imam, a to sem imela tudi prej. Torej sem potrebovala še nekaj sreče. Spominjam se, kako me je prijatelj spraševal, kdaj bom šla v studio snemat. Povedala sem mu, da se mi ne ljubi, pa me je opozoril, da se na kavču ne bo nič posnelo. Kmalu potem se je zgodila Slađana, ki je dosegla velik uspeh, kar me je presenetilo. A pot do tja je bila dolga. Spominjam se svojega čisto prvega nastopa, kjer je pred mano skakala neka ženska in mi govorila vse mogoče nesramnosti, nekdo je na oder vrgel zamašek … Takrat sem dojela, da moram imeti trdo kožo. Bila sem sicer malo prestrašena, malo pa je bilo smešno. Na srečo je bila na tem nastopu še neka hrvaška skupina, ki je bila na moji strani. Tudi zaradi podpore teh glasbenikov nisem gledala tako grozno na slab odziv. Dojela sem, da se na kavču res ne bo nič zgodilo, čeprav se mi kdaj še vedno ne ljubi v studio. Ampak ko sem tam, dam vse od sebe. Vem tudi, kdaj potrebujem čas zase, zato se ne silim. Včasih nimam prave volje pred nastopom, ko stopim na oder, pa se vse spremeni. Večkrat ostanem v lokalu še po nastopu in se zabavam, čeprav si prej prisežem, da bom šla takoj domov. Adrenalin naredi svoje …
V času Jugoslavije je bil Beograd zvezdniško središče. Bi rekli, da tam tudi danes bolje vedo, kako ustvariti zvezde, blišč?
Tam dojemajo in delujejo drugače, zvezdniki so res zvezdniki. V Srbiji je zvezdništvo še posebej izrazito, kar se vidi tudi na socialnih omrežjih. Zvezdniki ustvarijo svojo podobo tako, da si privoščijo, česar si navadni smrtniki ne morejo. Pri nas so pevke na selfijih nasmejane ali pa telovadijo – vsekakor se ne trudijo toliko za neko zvezdniško podobo, kot se tam.
Kako ste se vi vklopili v to?
Na Balkanu mislijo, da sem preveč skromna. Nisem taka, da bi se hvalila, saj sem lahko že jutri »nihče«, pozabljena, zato vse delam v mejah normale. Srbkinje so znane po tem, da se povzdigujejo in si pripisujejo posebne dosežke. Če neka pevka nosi posebna očala, ji takoj očitajo, da kopira Senidah, čeprav jaz nisem bila prva. Moja sreča je bila, da sem imela boljši spletni dostop in večjo možnost potovanj, da sem lahko našla nove stvari in dobivala ideje, v nasprotju s srbskimi kolegicami, ki si tega vsaj v začetku kariere večinoma niso mogle privoščiti.
Všeč mi je, da glasbo delite na dobro in slabo, ne po zvrsteh, saj poslušate vse mogoče, ne le svoje zvrsti. Se vam zdi mogoče, da boste imeli čez deset let tudi izlete v druge zvrsti, denimo blues, jazz?
Seveda, tega se nikdar nisem branila. Zelo sem vesela, ko se dobim s Tadejem: on brenka na kitaro, jaz pa mu vokalno sledim. Takrat improvizirava in pri tem nimava meja …
