Imam prav, da je tokrat album nastajal postopoma, ne v enem kosu? Na njem je na primer Tista zakartana ura, ki ste jo predstavili že pred časom. Pa priredbe starejših komadov v drugih jezikih …
Skladbo Tista zakartana ura smo že nekajkrat izvajali, posneli pa komaj zdaj. Na albumu sta dve verziji; ena, mogočna s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Pevskim zborom Srečko Kosovel, druga z mojim bendom Mali bogovi. Skladbe so res nastajale v različnih obdobjih, v različnih krajih. Pesem Moje življenje je to sva posnela z Budo (pevec banda Elvis Jackson, op. a.), tri skladbe z Galom Gjurinom, eno z Žanom Serčičem, tri komade z Malimi bogovi, enega z violinskim virtuozom Sašem Olenjukom, enega pa z zagrebškim kitarskim virtuozom Brankom Bogunovičem - Pifom. Zelo raznovrstna zbirka glasbe torej.
Ali Evo vprašate, kaj naj ji prinesete, kot sprašujete drago v naslovni pesmi?
Eva se najbolj razveseli cvetja. Kadar ga jaz pozabim kupiti, ga kupi kar sama, in ko srečava kakšnega prijatelja, pravi: »Poglej, kakšne lepe rože je Vlado kupil svoji ženi!«
V naslovni pesmi pojete, da ima draga raje nepokvarjeno srce kot darila … Imate vi nepokvarjeno srce?
Danes, ko smo bombardirani oz. smo se sami obremenili s pohlepom in trgovinami, nepotrebnimi potrebami in materialnimi stvarmi, pri vseh teh »blek frajdejih« in ameriških trgovskih praznikih, ki smo jim tako hlapčevsko podlegli, se nam včasih zasvita, da je v življenju pomembno še kaj drugega. O tem poskuša govoriti ta pesem. Na tem mestu bi rad izkazal svoje navdušenje nad pobudo učencev (in njihove učiteljice) v OŠ Gornja Radgona, ki so se odločili, da bodo preživeli sto dni v isti majici in kavbojkah. Da bodo tako izkazali svoj odnos do prekomernega kupovanja oblačil in okolja. Čeprav se vse življenje borim proti uniformiranosti vseh vrst, sem čedalje bolj prepričan, da bi uniforme v šolah dobro dele. V času, ko nekateri dijaki in učenci tekmujejo z najdražjimi, ošabnimi znamkami, da ne govorim o razgaljenih dekletih, bi to pomenilo veliko olajšanje za vse.
V pesmi omenjate tudi spomine na druge dežele, tuja mesta. Glede na to, da sami res veliko potujete, me zanima, kaj vam pomenijo vsi ti spomini?
Vsako potovanje povzroči, da se bolje spoznaš, da pogledaš onstran svojega plota. In v spominih najdlje ostanejo spomini z druge strani plota. Oni ti tudi največ povejo o tebi.
Potujete večinoma zaradi koncertov, ampak kaj počnete, kadar imate kaj časa? Si raje ogledujete muzeje ali tržnice?
Tržnice vsekakor, zadnje čase pa tudi muzeje. Spomnim pa se, da sem na svojih prvih potovanjih na začetku 70. let v tujih metropolah najprej poiskal second hand shope, trgovine z rabljenimi stvarmi. Še zdaj jih rad obiščem.
»Life is today« ima močno sporočilo – da je najpomembnejše vedeti, da se živi danes, kajne? Kako ste se tega naučili?
Na Kreti v ribiški vasici Matala, ki je bila nekoč zavetišče hipijev, sem na skali v zalivu odkril velik grafit: Life is today, tommorrow never comes. Ne domišljam si, da sem se naučil kakšne končne življenjske modrosti. Z življenjem je morda tako kot z ljubeznijo, treba ga je živeti, ne si razbijati glave in modrovati o njem.
Ne bom vas spraševala, kako je nastala pesem Včeraj sem sanjal. Me pa zanima, ali pogosto sanjate? So bolj zanimive sanje, ki jih imate ponoči, ali tiste, ko sanjate, kaj vse bi lahko še uresničili v karieri?
Se bojim, da dnevnih sanj nimam več, ne vem, ali je to znak staranja … Niti ne vem, ali sem jih kdaj imel, čeprav bi marsikdo verjetno rekel, da sem sanjač.
Vedno znova sem navdušena, ko vidim, s kakšno lahkoto ubesedite močna sporočila. Tak primer je tudi pesem Vse se da. Za vas torej ni ovir?
Seveda so. Verjamem pa, pa nisem edini, ki sem se naveličal stalnega jamranja o tem, da je slabo vreme, pa da so vsi isti, pa da nič ne moreš in vsega tega šimfanja pri šanku. In pljuvanja po vsakem, ki kaj premakne in ustvari.
V pesmi Moje življenje je to gostuje Buda. Moram priznati, da se mi zdi kombinacija vajinih vokalov res izvrstna. Kako je prišlo do sodelovanja?
Z Budo se poznava že nekaj časa, in ko me je povabil v svojo vipavsko klet, je bila pesem samo še vprašanje časa. Pojeva jo vsak v svojem narečju.
Pogosto opevate naravo – tudi v pesmi Reka. V njej pravite, da bi bili v naslednjem življenju reka. Verjamete, da smrt ni konec vsega?
Reko v tej pesmi vidim kot simbol dobrega, pravičnega in si želim, da bi tak bil tudi sam, če bi še enkrat živel.
Večino skladb ste napisali sami. Pri Oj, žena, žena pa ste avtorsko sodelovali z Olenjukom, pri Leti, leti s Cergolom … Kakšno je zdaj sodelovanje s kolegi? Mislite, da boste našli nadomestilo za Tomassinija, s katerim sta res izvrstno sodelovala?
Vsak človek nosi lastno in drugačno izkušnjo in lastno zgodovino, tako življenjsko kot glasbeno. Zato imamo vsi drugačne okuse in zato je z vsakim glasbenim sodelavcem drugače. S Tomasom sva bila dolga leta v uglašeni harmoniji.
Se sploh še izplača izdati album?
Finančno seveda ne, ker CD-jev nihče več ne kupuje. To je precejšen strošek, ki si ga financiraš s koncerti.
Kaj pa koncerti v Cankarjevem domu – ali prinesejo velik zaslužek? (smeh)
(smeh) Ja, vem, da vas to najbolj zanima. Tisti, ki nastopajo v Cankarjevem domu, vedo, da z enim koncertom pokriješ stroške in narediš »pozitivno ničlo«, če imaš količkaj spodobno produkcijo in dovolj kakovostnih ljudi na odru, seveda. Če jih odigraš več, pride tudi nekaj zaslužka, treba pa je vedeti, da to ni zaslužek enega, dveh ali treh večerov, ampak plačilo nekajmesečnega dela za precejšnje število ljudi, ne samo tistih, ki jih vidimo na odru. Pred leti sem imel na odru 140 ljudi, letos nas bo 70.
Tudi letos imate kar tri večere, tako da ste absolutni rekorder, kajne? Ali kaj veste, kdo ima za vami največ koncertov v tem hramu kulture?
Nimam pojma, verjetno simfoniki. Sam sem pred 28 leti oral ledino, saj sem bil prvi pop izvajalec v Cankarjevem domu. Takrat je bilo vse skupaj res negotovo, nihče ni vedel, ali bomo sploh prodali kakšno vstopnico, toda ideja Staneta Sušnika, ki me je o tem prepričal, se je izkazala za uspešno – ne le da v Cankarjevem domu od zdaj koncertiram vsako leto, za mano je prišla vrsta drugih izvajalcev neklasične glasbe. Tega sem zelo vesel.
Ali sploh kdaj pomislite na to, če bodo vstopnice res vse prodane, ali je to že samoumevno?
Pri treh koncertih vsako leto, zdaj se jih je skupno nabralo že blizu 100 in res so bili skorajda vsi razprodani, je vendarle vedno v ozadju tudi rahel strah, trema, kakorkoli to že imenuješ. Je pa dober koncert letos največje zagotovilo za razprodan koncert prihodnje leto.
Sicer pa ste s kolegoma Predinom in Lovšinom pred kratkim napovedali skupni koncert v Stožicah. Kako ste dobili to idejo?
Dvajset let je minilo od tistega nogometnega evropskega prvenstva, ki se ga mnogi spomnimo po nogometni evforiji, pa tudi po našem koncertu v Amsterdamu.
Vsi trije, Pero, Zoran in jaz, že vsa ta leta živimo pod vtisom tistega amsterdamskega koncerta, kjer smo igrali s tremi akustičnimi kitarami, imeli dva (pre)majhna zvočnika, pelo in plesalo pa je z nami deset tisoč Slovencev. Vse čas srečujemo ljudi, ki so biti tam in podoživljajo tisto evforijo. Potem pa se je nekdo spomnil, da bo drugo leta tega že 20 let. In kaj je lahko lepšega, da se tega spomnimo, kot dober koncert?
Kako se kaj razumete s kolegoma? Se z leti dobivate bolj ali manj pogosto? Ali spremljate njuno delo?
Pravzaprav se srečamo premalokrat. Seveda spremljam njuno ustvarjanje in se ga vedno veselim.
Se vaše žene tudi dobro razumejo? Morajo biti tudi one prijateljice?
Mislim, da se prav razveselijo druga druge. Saj veste, kako žalostno je, če imaš dobre prijatelje, ki gredo ženi na živce, ali pa tebi ne leži mož ženine najboljše prijateljice …
Velikokrat kritiziramo domača besedila, češ da niso dobra, ampak kaj ni tako, da če se lotiš resne analize tujih hitov, hitro ugotoviš, da tudi ta besedila niso na visoki ravni?
Seveda, večina uspešnic svetovne pop glasbe ima prav plehka besedila. Vendar jih čisto popolnoma ne razumemo, čeprav »obvladamo« angleški jezik, in potem nam je pač všeč tistih sto besed, ki jih obračajo gor in dol. Slovenščino pa res razumemo in bedastoče hitro spregledamo.
Kaj je bolj pomembno – tekst ali melodija?
Pomembno je dosti stvari; melodija, ritem, interpretacija, besedilo, občutek, sporočilo … Seveda pa tudi izvajalec, kajti kot pravi moj oče: »Ni vseeno, kdo reče dober dan.«
Kaj bi radi sporočili z novim albumom poslušalcem?
»Sporočil« je morda pretežka beseda. Morda bi rad spet navezal stik s tistimi, ki imajo podobno »krvno skupino«.
Mislite, da poslušalce sploh zanimajo sporočila glasbenikov? Časi so se spremenili – nekoč so pravi oboževalci pregledali vsak kotiček na ovitku, danes največkrat poslušajo glasbo, ki sploh nima ovitka ...
Res je. Morda smo tudi zaradi tega letos izdali dvojno vinilko s koncerta v Cankarju. Ko odpreš dvojni ovitek, imaš občutek, da si skoraj v dvorani.
Mislite, da vas bomo slišali na radijskih postajah? Se držite teh nekih pravil, češ da mora biti glasba nemoteča in podobno?
»Nemoteča« glasba, torej tista, ki »polni« prostor v dvigalih, na smučiščih, plažah, na bazenih … me zelo moti, zato se takih mest izogibam.Taka glasba se pretvarja, da nas kratkočasi, v resnici pa nam preprečuje, da bi bili s svojimi mislimi, da bi torej razmišljali.
»Danes, ko smo bombardirani oz. smo se sami obremenili s pohlepom in trgovinami, nepotrebnimi potrebami in materialnimi stvarmi, pri vseh teh 'blek frajdejih' in ameriških trgovskih praznikih, ki smo jim tako hlapčevsko podlegli, se nam včasih zasvita, da je v življenju pomembno še kaj drugega.«
