Od kod pri vama ta neustrašnost, želja po rušenju tabujev in premikanju meja?
Zvezdana Mlakar
Za Doriana lahko rečem, da ker je mlad, niti ne ve, da kaj ruši, ker vse, kar dela, ruši in prestopa meje. Dorian, kaj pa ti misliš, kaj pa pri meni?
Dorian Šilec Petek
Ker si odživela vse »norme«, ki si jih morala odživeti, si potem rekla: »Dovolj imam!«
Zvezdana Mlakar
Da. Tako je.
Sta bila zaradi tega deležna kakšnih očitkov oziroma negativnih izkušenj?
Zvezdana Mlakar
Jaz sem bila, seveda. Ves čas sem bila tako: enkrat v središču, enkrat na robu, enkrat na smetišču, enkrat na vrhuncu, enkrat na dnu. Nisem se niti toliko ukvarjala s tem oziroma sem se, dokler sem mislila, da sem žrtev in da so drugi krivi, da je tako, kot je. V nekem trenutku pa sem se nehala ukvarjati s tem. Od takrat sem na svoji poti, ki zagotovo ni smetišče. Če je vrh, ne vem, lahko pa, da celo je. Jaz se tako le veselim.
Katere meje oziroma tabuje si (še) želita zrušiti s svojim delom?
Zvezdana Mlakar
Meni je bilo zelo lepo, da sem se lahko pri Amelii ukvarjala s stvarmi, ki zadevajo ljubezen do svobode, ne ljubezen do moškega ali sina, s temi klasičnimi ljubeznimi, ker smo ljudje preveč osredotočeni zgolj na te odnosne ljubezni. Najbolj pozabljamo na osnovno ljubezen, ki je ljubezen do sebe, kar pa pomeni tudi do lastnih sanj. Prav ta ljubezen ti da polet, da uresničuješ svoje sanje. To me je res zanimalo, to me je spodbudilo. Da bi v življenju razmišljala o tabujih … Vem, da so teme, o katerih je treba govoriti, jih je treba odpirati, ampak to zame niso tabuji, to je zame življenje, tudi tisto najtemnejše, najbolj črno. Tega je čedalje več, z vsakim dnem lahko vidim kaj novega. Prepuščam se torej življenju, naj mi prinese vse to naproti. Vem le to, da sem dovolj pogumna, da se lahko teh vprašanj lotim.
Dorian Šilec Petek
Ne zdi se mi, da je govor našega gledališča usmerjen v govor o tabuju, mislim, da je usmerjen v govor o človeku in tem, kakšni smo. Kar je človeško, je. Če nekdo tega ni sposoben gledati, je to le žalostno. »Tabuizacija« nečesa bi bilo priznavanje nekih meja, teh pa, tako se mi zdi, ne potrebujemo več oziroma jih niti nikoli nismo.
Amelia ni mogla brez letenja. Brez česa pa si vidva ne predstavljata življenja?
Dorian Šilec Petek
To bo zvenelo grozno napihnjeno, a brez tega dela.
Zvezdana Mlakar
Zdaj, ko imam za sabo že neke izkušnje, lahko rečem, da sem preživela zaradi gledališča. Skozi ustvarjanost sem iskala svoj prostor na tem svetu. Ne predstavljam si življenja brez ustvarjalnosti. Brez nje ne bi mogla živeti.
Dorian, ste imeli zaradi mladosti in manj izkušenj kakšne težave pri dajanju napotkov Zvezdani pri študiju predstave Amelia E. in še prej pri Solzicah? Kaj pa vi, Zvezdana, z njihovim sprejemanjem (iz istih razlogov)?
Zvezdana Mlakar
Tako pri Solzicah kot pri Amelii E. je Dorian svoje napotke vedno začel z besedami: »Če se strinjate …« Vprašal nas je za mnenje, tako da se mi niti ni zdelo, da bi prišli do točke, kjer bi se morali prepričevati. Jaz sicer sebe doživljam kot prilagodljivo oziroma nikoli nisem delala nobenemu režiserju nobenih težav. Res pa je, da če se res zelo nisem strinjala, sem potem na odru naredila po svoje. Prej ali slej. Če ne na premieri, pa potem. A mislim, da to delamo vsi igralci. (smeh)
Dorian Šilec Petek
(smeh) Ja, to vsak kdaj naredi. Jaz se sicer vedno trudim delati tako, da skupaj ustvarimo podobo tega, kar bi želeli, da je predstava, zato je pogovor demokratičen.
Zvezdana Mlakar
Moram pa dodati, da je imel Dorian od prvega dne svojo jasno predstavo o vsem. Jaz nisem natančno vedela, kaj hoče, a sem mu zaupala – in je pripeljal do tja. To pa ne pomeni, da je bilo na koncu vse tako, kot si je zamislil na začetku. Meni se zdi največja odlika režiserja to, da se zna ustaviti in ne sili z nekimi svojimi zamislimi. Iz manj lahko namreč na koncu nastane več.
Dorian Šilec Petek
Meni kot režiserju je precej strašljivo dajati napotke, pri tem imam tremo, saj je vedno prisoten dvom. Ni pa to povezano z generacijo. Komunikacija je vedno težka. Pri Alice v postelji sem delal s Timonom Šturbejem, s katerim se poznava še iz gimnazije iz prvega letnika, pa je bilo enako. Odgovornost je namreč vedno enaka.
Kaj vama je sicer najbolj pomembno pri izbiri sodelavcev?
Zvezdana Mlakar
Jaz sem si tokrat lahko izbrala režiserja, kar je bila zame na neki način čast. Ko sem šla skozi vsa imena, sem si rekla: »Vsakogar poznam, vsak že mene pozna.« Potem se mi je Dorian »pripeljal na prvi tir« ravno zaradi tega, ker je – kakor sem čutila – neobremenjen. Čutila sem, da lahko skupaj narediva nekaj povsem novega. Pri ustvarjalnosti moraš zelo paziti, da nisi »zatohel«, da se ne začneš družiti z enimi in istimi, ker potem zgolj preigravaš ene in iste stvari. To je sicer varno. Ta izlet pa je bil na neki način nevaren. A kot pravi Amelia: »Sprememba je plemenitejša od stalnosti.« Predvidljivost pri uveljavljenih režiserjih – pa s tem ne mislim ničesar slabega – namreč velikokrat vzame delček čarobnosti, pri projektih, kot so bile Solzice, pa se je to ohranilo. Ni pa to zagotovilo za uspeh. Nikjer ni tega. Kje pa obstaja človek, ki mu je še prav vse uspelo? Ni ga.
Dorian Šilec Petek
Meni so pri ljudeh najbolj pomembne njihova iskrenost, lepota in človeškost. Vedno, ko sestavljamo ekipo, poskušamo zelo paziti na to. Poleg tega je meni zelo pomembno tudi, da imam v zasedbi ljudi, za katere vem, da bodo pri delu uživali.
Zvezdana Mlakar
Mislim, da je del daru režiserja tudi to, da izbere prave ljudi. To je odločilno.
Dorian Šilec Petek
To je zelo pomembno pri vsakem projektu. Vedno gre sicer za iskanje srednjih poti, »žrtve«. Popolnega ni. Popolno je tam, kjer se stvari, ki so nemogoče, spremenijo v lepe.
Kako pa se spopadata s porazi?
Zvezdana Mlakar
Ne bom rekla, da jih imam zelo rada, se pa z njimi spopadam dokaj pokončno in samokritično. Poraz je pač treba sprejeti in iti naprej. Znam biti zelo velik sovražnik sama sebi, a sem se zdaj, mogoče tudi zaradi Amelie, odločila, da se ne bom več spraševala, ali uresničujem svoje sanje, sem jih sploh vredna uresničevati in ali sem si to zaslužila.
Dorian Šilec Petek
Po mojem se tega učiš sproti. Malo si gor, malo pa dol.
Oba zelo veliko delata. Sploh znata mirovati, kdaj polenariti?
Zvezdana Mlakar
Jaz znam – pa kako! Amelio smo začeli delati spomladi in naša naloga je bila, da postavimo igro, tako da bomo jeseni le še zavezali pentljo. A se nisem mogla tako hitro naučiti besedila, ker smo ga vmes spreminjali. Sama nase sem pritiskala. Dorian je hotel režirati, jaz pa nisem znala besedila. Poleti smo se razšli (tako na pol) in sem si rekla: »No, zdaj imam dva meseca, da se bom učila.« Potem pa sem bila dva meseca tako lena … Najprej sem si dala 14 dni, da si izpraznim glavo, potem se je to raztegnilo na tri tedne, nato pa sem tisto besedilo nosila z mize na mizico, ven, zraven ležalnika ... Brala sem ga, nisem se pa učila. Amelia mi je celo poletje visela za vratom, kar je odlično, saj takrat igralec veliko premleva, začne sprejemati besedilo. Štiri dni pred prvo popočitniško vajo sem si rekla: »Zdaj pa gremo, stran od besedila, zdaj pa pojdi skozi.« Mislila sem, da mi bodo možgani zgoreli, a se mi je v dveh dnevih »zložila«. Tako da jaz znam biti zelo lena, zelo znam uživati, znam uživati že, če popijem kozarček vina, dobro jem in mi ničesar ne manjka. Znam se ustaviti. Koliko pa se nekje v ozadju dogaja, pa je drugo. Igralska (in verjetno tudi režiserska) življenja so drugačna. Ti piješ kozarec vina, nekje notri pa je ta Amelia – in kar naenkrat ti prileti na misel: »A je Amelia pila vino? Kako je držala kozarec?« Tako da sem sproščena, hkrati pa sem ves čas v projektu.
Dorian Šilec Petek
Tudi pri meni ves čas traja neki proces. A to je zelo lepo pri teh poklicih. Tudi če nisem v nobenem projektu, ves čas gledam, berem, nabiram … Ves čas sem v pripravljenosti za podrobnosti, za pravo besedilo, za teme, za čustva, ki so nova, ali pa odkrijem neki novi odtenek, ki ga pred tem nisem poznal v sebi ali v drugem človeku. Pravzaprav sem ves čas buden. Mislim, da ta nenehna budnost pelje ljudi v ta poklic. Moraš pa se znati tudi izklopiti, sicer se hitro »iztrošiš«. Neodgovorno je ves čas delati, ker potem ne moreš več zbrano, osredotočeno stati za svojim delom in tudi zares videti kolega, ker si le še v sebi, ker si tako utrujen. Tako da moraš počivati – ampak tudi to zaradi odgovornosti, da boš na večerni vaji lahko spet stoodstotno tam. To je pač delo z ljudmi.
