Letos ste v Cankarjevem domu vstopili v jubilejno, 40. sezono. Ste zaradi tega program še dodatno obogatili?
Kar zadeva število dogodkov, ne, ker smo v zadnjih letih dosegli zgornje meje zmožnosti. Vsi, ki smo ta program pripravili, pa smo, ker gre za 40. obletnico, še bolj ambiciozno razmišljali o tem, s čim bi presenetili svoje obiskovalce. Ena stvar, ki bo posvečena temu jubileju, bo razstava Vintage CD, ki jo bomo odprli januarja in na kateri bomo pokazali tisto, kar hranimo v svojih arhivih in skladiščih iz naše preteklosti. Recimo Iskrin oranžni telefon iz 70. let, ki ima vrtljivo številčnico, je zdaj že muzejski razstavni predmet, je pa tudi primer kakovostnega oblikovanja. Družbene spremembe, kar zadeva način življenja, tehnološke pripomočke doma in v službi ter kopičenje informacij in vizualnih spodbud, ki jih vsak dan dobivamo, so neverjetne, če pogledam zgolj na svoje življenje. Ravno zato se mi zdi vloga takšnih kulturnih in kongresnih središč, kot je Cankarjev dom, iz tega obilja informacij izluščiti tiste, ki res štejejo, saj sprejemanje takšnega števila informacij, kot še verjetno nikoli v zgodovini človeštva, ljudi navdaja z neko vrsto tesnobe. Poleg tega spodbujamo razmišljanje »zunaj okvirjev«, ki jih že močno določa raba vseh mogočih tehnologij.
Kako sploh poteka snovanje programa? Glede na to, da imate letno 2.500 dogodkov, je verjetno zelo pomembno, da zaupate svojim sodelavcem?
Ena glavnih lastnosti Cankarjevega doma je, da v Slovenijo pripelje pomembne umetnike. Moji sodelavci, ki izbirajo program za posamezna umetniška področja, veliko časa preživijo v tujini in skušajo izbrati tisto, kar se jim zdi najbolj pomembno. Čeprav so pri tem močno finančno omejeni, se mi zdi, da se odločajo za zelo dobre stvari. Moja vloga pa je predvsem, da s sodelavci najdemo teme, ki jih potem obdelamo z več zornih kotov. Tako pridemo najgloblje v samo »materijo«, tu pa smo tudi najbolj močni, ker smo edini v Sloveniji, ki se posvečamo vsem področjem umetnosti. Za to jesen smo si izbrali temo, ki smo jo začeli že pred dopusti, to je antična tema, povezana s po mojem izjemno razstavo Antična znanost in tehnologija v Stari Grčiji. Meni se zdi zelo presenetljivo, kaj vse so Stari Grki že poznali: tam je, recimo, na ogled najbolj zapleten mehanizem, Antikiterski mehanizem, ki so ga našli v prejšnjem stoletju pod morjem pri otoku Antikitera v Grčiji. Gre za prvi poznani analogni računalnik in šele pred nekaj leti so znanstveniki ugotovili, kako je sploh deloval. Izjemno natančno je meril položaj nebesnih teles. Zanimivo je, da ima takšno obliko kot iPad, tudi velikost je podobna, le da ima leseno ogrodje, notranjost pa je iz brona. Znanje o antiki ter učenje stare grščine in latinščine kot klasičnih jezikov izginjata iz šolskega sistema, to pa zato, ker se družbe tako korenito spreminjajo in se očitno ljudem ne zdi več pomembno, kot se jim je še v času, ko so klasične gimnazije imele visok status za vse tiste, ki so se želeli v življenju bolj poglobljeno ukvarjati z naravoslovjem in humanistiko. Nam pa se je zdelo škoda, da bi ta zibelka evropske znanosti, tehnologije, humanistike in umetnosti potonila v pozabo, zato smo okoli te razstave napredli še vrsto drugih dogodkov, ki opozarjajo na našo nenehno povezanost z antiko.
Ni naključje, da bo eno izmed največjih opernih doživetij, ki bo sicer prihodnje leto, a v tej novi sezoni, opera Richarda Straussa Elektra, ki jo koproduciramo z reškim HNK Ivana pl. Zajca. Ta uprizoritev lepo pokaže, da lahko tudi družinske konstelacije iz antične mitologije nagovorijo sodobnega človeka. Za drugi del sezone, od januarja do poletja, pa smo izbrali temo Slovenija 2050, in sicer v povezavi z našo največjo gledališko koprodukcijo, z ljubljansko Dramo in MGL-jem, ko bo Ivica Buljan uprizoril besedilo, navdihnjeno s Hararijevimi knjigami. Harari skuša iskati odgovore ali vsaj postavljati vprašanja o sodobnem svetu, vojnah, migracijah, razmerju med spoloma, revnimi in bogatimi, starimi in mladimi, pravici ali nepravici človeka do izbire, kdaj bo končal svoje življenje … Dotaknili se bomo res najbolj perečih vprašanj današnjega časa z vidika posameznika in z vidika skupnosti.
Poleg lastnih dogodkov imate še kongresno-komercialni program. Obstajajo kakšni kriteriji za najemnike?
Kriterijev za najemnike ni. To je podobno kot v podobnih središčih po vsem svetu. Če bi pri zabavnem programu začeli s kriteriji, potem ne bi prišli prav daleč. Tam je dogodkov tako veliko, da je cenzura pravzaprav nemogoča. Lani smo imeli težave, ko je Slovenski knjižni sejem kot gosta povabil ruskega pisatelja Zahara Prilepina. Zaradi njegovih vojaških aktivnosti je predvsem ukrajinska skupnost izrazila resno nasprotovanje, da bi imel Prilepin svoj nastop v Cankarjevem domu. A na Slovenskem knjižnem sejmu se zgodi več kot 300 pogovorov z različnimi avtorji knjig in nemogoče je, da bi bil neki kolegij v Cankarjevem domu ali generalni direktor cenzor, ki bi povedal, kdo lahko pride in kdo ne. Nemogoče je, da bi v tako velikem obsegu različnih idej in misli ter svetovnih nazorov nekdo odločal, čigava misel je primerna in čigava ni. Ljudem puščamo svobodno platformo za izražanje svoje misli. Seveda pa ima vse svoje meje. Če bi šlo za ljudi ali posameznike oziroma idejo, ki sodi na področje kaznivega dejanja, sejanja sovražnosti in podobno, bi tudi mi uporabili mehanizme, da se to ne bi zgodilo. Pri teh zagatnih, mejnih primerih, ko ne veš, ali je nekaj še primerno za javni dialog, se ponavadi posvetujemo s kolegi iz podobnih središč, kot je naše.
Na vrhu Cankarjevega doma ste same ženske. Gre za naključje ali namerno odločitev?
To je povsem naključno. Se mi pa zdi ena taka zanimivost, da imamo celo tehnično direktorico, saj to zelo posebno mesto v takšnih zavodih ponavadi zasedajo moški. Direktorice posameznih oddelkov – poslovnega, kongresno-komercialnega in tehničnega – smo izbirali glede na njihovo usposobljenost, ne glede na njihov spol. Od štirih imamo tri izjemno dolgo zgodovino v Cankarjevem domu. Na svoji poklicni poti smo v hiši opravljale veliko različnih poklicev, preden smo prišle na položaje, na katerih smo danes. Cankarjev dom je izrazito zapleten po svoji sestavi in se mi zdi, da izkušnje v ustanovi zelo pripomorejo k temu, da potem bolje opravljaš celo najzahtevnejše vloge. Le naša nova poslovna direktorica ni iz Cankarjevega doma, se je pa prej kalila v Drami in v drugih ustanovah, povezanih s kulturo, tako da ima bogato znanje iz poslovanja s področja kulturne dejavnosti, ki se kar precej – tako zakonodajno kot v ekonomskem smislu – razlikuje od preostalih gospodarskih panog.
Največja razlika je v tem, da je naš glavni cilj uresničevanje javne koristi. To pomeni, da ljudem omogočamo zvišanje kakovosti njihovega življenja z dobro umetnostjo in družabnimi srečanji, da lahko naši znanstveniki na kongresnih prireditvah pridejo v dialog s svojimi svetovnimi kolegi, in to v živo. Naš glavni cilj ni – tako kot v gospodarstvu – ustvarjanje dobička. Vse tisto, kar se v Cankarjevem domu zgodi kot presežek prihodka nad odhodki, čemur drugje rečejo dobiček, se vlaga nazaj v umetnost. Ravno ta dodatni vir omogoča, da si lahko privoščimo bolj referenčne, pomembnejše ali bolj uveljavljene umetnike, ki si jih brez tega ne bi mogli. Mentalna struktura je v nekaterih delih podobna – skušamo čim razumneje, čim varčneje izvesti zadane cilje. Bistvo je družbeno dobro, zato je kar precejšnja razlika v miselnosti celotnega poslovanja in načina dela. Zdi se mi, da vsi – zdaj nas je 166, ki smo tu zaposleni – to čutimo in se tega zavedamo.
Slišala sem, da ste nedavno zaposlili čistilke in varnostnike. Kako to, da ste se odločili za ta korak?
Glavno vodilo je bilo, da imajo vsi, ki delajo pri nas, podobne dolžnosti in pravice. Varnostna služba sicer še zdaj ne more biti v celoti izvajana s strani zaposlenih v Cankarjevem domu, ampak mora biti kombinirana z zunanjimi sodelavci, to pa zaradi licenc varovanja, ki jih mi ne moremo pridobiti. To je poseben primer. Pri čistilkah pa je bilo v zadnjih 15, 20 letih tako, da osebe, ki so šle v pokoj, niso bile nadomeščene z redno zaposlenimi osebami, ampak se je to preneslo na sodelovanje z zunanjimi servisi, kar je pomenilo, da so ljudje opravljali zelo podobno delo, imeli pa zelo različne pravice – redno zaposleni večje od zunanjih izvajalk. Zdaj poskušamo postopoma to izenačiti. Ponekod se pojavljajo težave, ker nekatere osebe, ki so pri nas delale prek zunanjih servisov, nimajo uradnih pogojev za zaposlitev v javnem zavodu: potrdila o izobrazbi, znanju slovenščine ... Zaposlovanje zunanjih izvajalcev torej ni tako preprosto, kot se nam je sprva zdelo.
40-letnica pa ni edini letošnji jubilej v Cankarjevem domu: letos mineva tudi pet let, odkar ste bili imenovani na položaj generalne direktorice. Kako ste zadovoljni z doseženimi rezultati?
Sem kar presenečena. Ko sem prišla na to delovno mesto, se mi je zdelo, da bo šlo dobro, drugače se sploh ne bi prijavila, nisem pa si predstavljala, da bo šlo tako zelo dobro. Nisem si predstavljala, da se bodo spremembe zgodile tako hitro. Se mi zdi, da je šlo v Slovenskem mladinskem gledališču, v katerem sem bila pred tem osem let in kjer sem seveda prav tako skušala priti do nekih sprememb, vse veliko počasneje, tu pa se je odvrtelo neverjetno hitro. Največji dosežek se mi zdi, da se je hiša v zadnjih petih letih precej odprla. Včasih smo bili v Cankarjevem domu usmerjeni predvsem v to, da je naše glavno poslanstvo ustvarjanje programa, ki ga obišče čim več ljudi, da prodamo čim več vstopnic in storitev.
To miselnost smo obrnili in se s tem ne ukvarjamo toliko, ampak se ukvarjamo predvsem s tem, da je hiša odprta za ljudi, da vanjo zahajajo tudi v času, ko ni prireditev. To pa zato, ker se to potem ugodno odraža zvečer pri obisku dogodkov in posledično nakupu vstopnic. V mojem prvem mandatu smo odprli nov lokalček pri parku Sveta Evrope; lepo je videti, da so že dopoldne ljudje zunaj na ležalnikih, da smo bolj del njihovega vsakdanjega življenja, da jim polepšamo življenje, ne da bi jih s tem silili v nakup vstopnic. Pripravili smo Cankarjevo knjižnico, da si lahko izposodijo knjige in berejo. To se mi zdi res pomembna razlika. Radi bi postali nepogrešljiv del njihovega vsakdana. Zelo »posrečeno« se mi zdi tudi to, da smo v tem obdobju na željo države postali upravljalci parka med Prešernovo cesto in Cankarjevim domom in da smo ga vsebinsko osmislili. Ta park je že v prejšnjem stoletju zasadil botanik Karel Zois, brat slovitega mecena umetnosti Žige Zoisa. Pravzaprav si je Ravnikar zamislil, da je vhod s Prešernove glavni vhod v Cankarjev dom, ker pa ni bil živ, so si ljudje predstavljali, da je glavni vhod iz pasaže Maxija. Šele zdaj je glavni vhod v stavbo tudi v resnici postal pomembno socialno stičišče, zaradi česar je prišlo do neverjetnega porasta obiska naše galerije.
Kje še vidite prostor za izboljšave?
V prihodnjih petih letih se bomo zelo temeljito ukvarjali s tem, da bi še povečali in utrdili svoj mednarodni ugled. Do zdaj smo se mednarodno promovirali predvsem pri posameznih dogodkih, recimo pri Jazz festivalu, ki je najstarejši jazz festival v Evropi in na katerega pridejo ljudje z vsega sveta. Želimo si, da ne bi privabljali več le gledalcev iz regije, iz obrobnih mest v Italiji, Avstriji in na Hrvaškem, ampak da bi bili v resnici mi tisti, zaradi kogar bi obiskali Slovenijo. Veliko se bomo ukvarjali s povezovanjem ljudi, oddelkov, programov in aktivnosti v samem Cankarjevem domu. V preteklosti, denimo, sodelovanja med kongresnim in umetniškim programom skorajda ni bilo, do njega je prišlo šele pred dvema letoma ob Evropski jazz konferenci, ki sta jo prvič skupaj pripravila kongresni in program druge glasbe.
Se je politika kdaj poskušala vmešavati v vašo politiko oziroma v program?
Ne, politika se ni nič vmešavala. Največ besede ima – kot v vseh drugih javnih zavodih – pri izbiri direktorja. Seveda so tudi v svetih Cankarjevega doma zastopniki ustanovitelja, a to je povsem normalno, ker gre za javni, ne za zasebni zavod. Ne čutimo pa pritiskov. Seveda si najbolj želimo več pomoči pri obnavljanju stavbe. Naša velika želja za prihodnjih pet let je novo ozvočenje v Gallusovi dvorani, ki bi se moralo zamenjati vsakih sedem let, a je staro že 27 let in se zdaj pogosto kvari, nadomestnih delov pa ni več. Zelo neugledno je videti tudi 36 garderob, v katerih na svoje nastope čakajo največji zvezdniki, največji umetniki z vsega sveta – treba bi jih bilo temeljito prenoviti. Nujno bi potrebovali nove klavirje, posebne vrste klavirjev, ki so najbolj primerne za najbolj vrhunske pianiste, ki jih bo v novi sezoni kar nekaj. V Cankarjevem domu obstaja še popolnoma nedokončan prostor v petem nadstropju, za katerega si želimo, da bi ga končali in dali v uporabo. Kulturna politika ima sicer v zadnjih šestih letih ravno s področjem vlaganj v kulturi izjemne težave.
Veliko smo si obetali od t. i. Zakona o kulturnem evru, ki je zdaj na srečo pred vrati Državnega zbora. Po mojem bo treba v Sloveniji dodobra razmisliti o področju kulturnih vložkov, ne nazadnje je država lastnica večine teh stavb, v katerih se izvajajo nacionalni umetniški programi. Ker bolj zadevo zanemarjaš, dražje jo je potem popraviti. Zame je povsem nesprejemljivo, da ljubljanska Drama deluje v tako načetem poslopju. Stvari v Sloveniji glede kulturne infrastrukture so šle tako daleč, da je ogrožena celo varnost ljudi. Konec koncev je bila tudi pri nas. Lani smo prenovili streho, za katero nikoli ne bi dobili sredstev, če je ne bi med viharjem kar dvakrat odneslo na cesto, kar pomeni, da je resno ogrožala mimoidoče. Res ni dobro, da se stvari popravijo le v primerih, ko postanejo zelo nevarne.
Kako pa je s sponzorji?
Sponzorji so za nas zelo pomembni. Veliko vlogo pri tem, ali bo pokrovitelj sodeloval pri nekem kulturnem dogodku, igra osebna pripadnost do umetnosti tistega, ki o tem odloča. Nekateri ljudje, ki sem jih spoznala v zadnjih petih letih, so močno prisegali na šport, a so potem, ko smo jih večkrat povabili v Cankarjev dom, dobili veselje do umetnosti in so se nam pridružili. To je nekaj najlepšega.
Se lahko sicer povsem »odklopite« od svojega dela, vsaj na dopustu?
Ne, nikoli. Te ideje psihoterapevtov v praksi nekako ne zaživijo. Tudi če se poleti zgodi, da kakšen dan nihče ne napiše elektronske pošte in nihče ne pokliče, vseeno ves čas razmišljam o umetnosti in iščem, kaj bi bilo dobro za Cankarjev dom. Pa berem časopise in strokovne revije, da vidim, kaj imajo v tujini. A če to ni ves čas s tabo, potem ne moreš doseči stvari, ki presežejo povprečje. Jaz mislim, da v nobenem poklicu, ne le v tem, ne moreš imeti izjemnih rezultatov, če nisi zaljubljen v to, kar počneš. Mogoče si lahko povprečen, ne pa nadpovprečen. Vsi mi, ki izbiramo program v Cankarjevem domu, smo stari med več kot 50 in manj kot 60 let. Mislim, da je to še zadnje desetletje, ko je res treba pokazati, kaj znamo in zmoremo, potem pa se lahko po mojem že začnemo pripravljati, da bomo odstopili prostor drugim ali počeli kaj drugega. V tujini je to veliko lažje, ker ljudje po 65. letu, če imajo veliko izkušenj, postanejo svetovalci, zato se še vedno počutijo in so v resnici zelo koristni, pri nas pa je prostor tako majhen, da ima marsikdo po upokojitvi zelo resno krizo, počuti se družbeno nepotreben, kar je zelo slabo, saj potem nekateri postanejo destruktivni do samih sebe ali do naslednikov na delovnih mestih, ki so jih zasedali.
Kje in kako ste letošnje poletje »polnili baterije«?
Na Kreti. To je eden najlepših krajev, kar jih poznam. Tudi tako lepo se je ujelo s to našo grško temo. Šla sem v Knosos in v muzej minojske kulture v Heraklionu. Zdi se mi neverjetno, kaj vse so že poznali pred več tisoč leti pred našim štetjem: od družabnih iger, ki so v resnici zahtevne, do čudovite palače, ki je tudi v arhitekturnem smislu zahtevna zgradba, do načina pokopavanja mrtvih v ogromnih vazah in kako je vse to estetsko izdelano. Ko vidiš te otroške igračke, majhne živalske figurice, s katerimi so se igrali, te kar pretrese. Od kod so se ti ljudje znašli ravno na tistem otoku daleč od vsega in kako jim je uspelo razviti tako visoko stopnjo kulture in civilizacije, se mi zdi nekaj neverjetnega. Mi pa se dostikrat obnašamo, kot da smo prvi, ki naseljujemo Zemljo.
