Ustvarili ste stand up muzikal z naslovom Tako ti je, mala. Kaj je botrovalo tej odločitvi?
Že leta in leta sem si želela narediti predstavo, ker se mi je nabralo nekaj stvari, o katerih sem želela nekaj povedati. Poleg tega sem si želela vlogo, s katero bom nasmejala ljudi, in to s stvarmi, ki jih sama najbolje poznam – in sebe poznam najbolje od vseh. (smeh) Besedilo za muzikal sem napisala sama, uporabila sem tudi nekaj zamisli Roka Vilčnika. V predstavi zapojem svoj novi singel, ki bo izšel v kratkem, z naslovom Vsemir; besedilo zanj je napisala Zala, ki enako »čustvuje kot jaz, in se lepo prilega moji duši, uglasbil pa jo je Goran Rukavina. Predstava ima gledališki okvir, vsebuje pa še vložke kabareta in stand upa. Je zelo iskrena. Ljudje bodo v njej spoznali Tanjo, ki je do zdaj niso, saj se prvič tako zelo odprem. Če sodim po predpremierah, je ljudem zelo zanimiva. Lepo mi je, ko vidim, da me poslušajo z odprtimi usti. Nisem še doživela takšnih predpremier. Včasih me zaradi smeha sploh niso pustili do besede. Noro! Ljudje, ki me ne poznajo iz gledališča, me tukaj vidijo kot povsem drugo žensko. Tisti, ki so me pred 20 leti gledali v predstavi Pigmalion, bodo vedeli, o čem govorim. To je bila moja najuspešnejša predstava in najuspešnejša predstava MGL-ja. Imela je največ gledalcev v zgodovini MGL-ja, skoraj 200 ponovitev smo imeli na velikem odru. Tam sem imela preobrazbe od brezdomke do aristokratinje. Tudi v tej predstavi imam kar nekaj preobrazb, in sicer zelo hitrih, po zaslugi lastne iznajdljivosti pri kostumografiji. Oblečena sem namreč v več plasti, vsaka od njih pa ponazarja svoj značaj. Narejen imam tudi vaton, da sem videti debela. Zelo sem ponosna, da sem bila sama kostumografka. Na začetku sicer nisem imela dovolj samozavesti za to, ker je bil moj najljubši kostumograf Alan Hranitelj v tujini, pa sem se odločila, da se tega lotim sama. Rekla sem si: »Če sem do zdaj tako dobro sodelovala s kostumografi in so me vedno poslušali – skorajda sem jih sama vodila – in sem zmeraj znala tudi prek kostumov voditi razvoj lika ... Zakaj torej ne bi poskusila? Kdaj, če ne zdaj?« Potem sem sama izbirala blago, vzorce, tone, barve, da so se ujemale med sabo, ob tem sem morala razmišljati o več plasteh, razvoju lika, uporabnosti in možnosti čim hitrejše preobrazbe. Res sem vesela, da mi je uspelo. Največji poklon mi je dal Rok Vilčnik, ki mi je po ogledu predstave dejal: »Jaz sem pozabil, da si ti notri. Povsem si me odnesla nekam drugam.« Pa nimam nobene protetike, vse počnem samo z obrazom in kostumi. Imam zelo hvaležen obraz za preobrazbe, tako da sem lahko v sekundi videti povsem drugače.
Tako ti je, mala je prvi slovenski ženski stand up muzikal. V njem boste izvedeli vse o drznih Zasavkah, samovšečnih Balkancih, neuspešnih ljubimcih in o Tanji Ribič. Na predpremierah so se gledalci njenim imitacijam in iskreni izpovedi, kako je biti poročen z Bosancem in ostati resen, nasmejali do solz. Tanjo na odru v vlogi zmedenega basista spremlja vrhunski glasbenik Goran Rukavina.
Koliko je predstava avtobiografska?
Enkrat sem Zalo vprašala, kako lahko 22-letna punca piše takšno poezijo, in mi je rekla: »Malo začutim, potem pa 'nagazim'!« Enako je pri meni. Nekaj, kar sem začutila, spoznala, »nagazila« – ker dokumentarno podajanje vsakdanjega življenja ni dovolj zanimivo za gledališče. Vedno je treba »našiliti« položaj. Predstava je navdihnjena z osebnimi izkušnjami, podana pa je v nekem osnovnem dramaturškem okvirju in začinjena s humorno soljo.
Kako so se na vašo odločitev za predstavo odzvali domači?
Vsi me stoodstotno podpirajo. Pri vsem, kar si kdo od nas želi, vsi drugi stopimo skupaj in ga podpremo. Prej je sicer več mož pisal in režiral in sem bila jaz le igralka, zdaj pa je bil preveč zaseden, da bi lahko to počel, zato je bilo vse na meni. Mi je pa zelo pomagala Zala, ki je namesto njega »vskočila« kot pomočnica režije.
Kako je delati s hčerko?
Odlično. Vse si upava povedati, zato je bolj odprt dialog, obenem pa mi ni bil še nikoli nihče »na drugi strani rampe« bolj naklonjen kot tokrat, ker so bili to moji ljudje. Zelo sem bila sproščena in srečna zaradi tega. Ob sebi sem imela ljudi, ki sem jim lahko popolnoma zaupala, ki so dihali z mano in so mi želeli dobro. To je bila zame neka povsem nova izkušnja.
Zala gre sicer po vaši poti. Ste tega veseli, ali bi raje videli, da bi si izbrala kakšno drugo?
Ne bi rekla, da gre po moji poti. Ona je tako edinstvena. Ona gre po povsem svoji poti. Res. Ona ima v popotni malhi izkušnje, ki jih je dobila, ko je gledala naju. Iz tega črpa, da si bo naredila povsem svojo pot, ker je pogumnejša, bolj odprte glave in z več izkušnjami, kot sva jih imela midva v njenih letih.
Verjetno pa ji zaradi priimka ni bilo ravno lahko?
Ne. Še vedno ji ni. Ona mora toliko bolj udariti, da se znebi teže priimka. Zato je šla v ZDA, ker je tam zgolj Zala, nihče ne ve, čigava hči je. Tam ji je šlo izvrstno: sproducirala je dve predstavi in napisala dve besedili, bila je v ožjem izboru za filma Ognjeni obroč in Aladdin, kar ni kar tako. To so vrhunske produkcije. To, da si tako blizu, je velika stvar. Še vedno hodi na avdicije. Zdaj bo šla v Los Angeles. Tako da je in ni tukaj. Naenkrat je vsepovsod. Ona vso to stvar bolj globalno gleda.
Veseli igra tudi vašo mlajšo hčerko Elo?
Elo najbolj veseli glasba. Ona razmišlja samo o petju in se tudi izobražuje v tej smeri: pri Marjetki Vovk in Nataši Nahtigal obiskuje ure petja, pri Goranu Rukavini pa se uči igranja klavirja in kitare.
Poročeni ste z igralcem, režiserjem in glasbenikom Brankom Đurićem - Đurom, ki prihaja iz Sarajeva. So ga domači takoj vzeli za svojega?
Najprej so bili vsi šokirani, da imam nekoga »od dol«, ker izhajam iz značilno slovenske družine. Ne vem, zakaj, ampak njih je to najprej zelo šokiralo, zdaj pa ga vsi obožujejo, ker ti zleze pod kožo; verjetno tudi zaradi tega, ker so malo bolj odprti in malo bolj pokažejo čustva, kot jih pokažemo Slovenci.
Obstaja kakšna stvar, ki je drug pri drugem še zdaj ne moreta razumeti?
Ne gre za to, da ne moreva razumeti, zelo dobro razumeva, še vedno pa so razlike. Ampak to so že same razlike med moškimi in ženskami. Je pa tudi značilno za Slovence, da se bolj ukvarjamo s podrobnostmi, da se bolj obremenjujemo, oni pa bolj gledajo z razdaljo, bolj znajo živeti za trenutek. Pa naša skrb za telo in okolico … No, tega se je on že navzel, o tem govorim tudi v predstavi.
S čim pa vas je osvojil, kaj vas je pritegnilo?
To se je kar zgodilo, to je prišlo z neba – kot komet, naravnost v glavo.
Zdaj sta poročena že več kot 20 let ...
Ja, res je, zaljubljena pa sva že 26 let. Astrologi govorijo, da imava »karmično povezavo«. To je ta ljubezen, ki je posledica usodne privlačnosti. Ko ga pogledam, fizično, in to njegovo srce, njegovi možgančki, njegova igrivost … To je to.
Vas ob pogledu nanj še vedno spreletavajo metuljčki?
O, ja, še zmeraj. Drugače bi se mi zdelo življenje dolgočasno. Ker jaz pač snujem vse življenje in smisel življenja na ljubezni. Jaz iščem le to. Brez tega mi je res dolgčas in beda. Lepo mi je, da sem ves čas »opojena« z ljubeznijo, včasih »le« s tem, da imam ob sebi psičko, če ne drugega, in se topim, ko jo gledam, kako je ljubka in smešna.
Se z Đurom kdaj spreta?
Ja, seveda. Oba sva namreč vzkipljiva. Oba imava zelo močna značaja, tudi zelo ponosna sva. Mislim, da ti usoda zmeraj pošlje takšnega partnerja, da se obrusi tam, kjer je zunaj okvirjev, in kot kaže, sva si bila namenjena, da si pod nadzorom in okriljem ljubezni obrusiva ta najina močna značaja. Je pa res, da sem jaz bolj občutljiva in da dlje držim vse to v sebi, medtem ko se on okrog obrne in že pozabi. A to je tudi sreča zame.
Na gledaliških odrih ste že 30 let …
Natanko 30 let. Premiera moje prve predstave Modri angel je bila konec februarja 1989, ko sem bila v drugem letniku AGRFT-ja, in ne morem verjeti, da se je to tako lepo »poklopilo«. Moja prva predstava na splošno in moja prva lastna predstava …
Ste sicer zadovoljni s kariero in z vlogami, ki ste jih bili deležni?
Nisem si ravno zadala, kaj bi želela doseči v karieri. Želela sem si uživati in biti ustvarjalna. Če pogledam svoje prve intervjuje, ko še nisem imela družine, sem si vedno želela, da bi lahko uskladila družino in kariero, da bi lahko imela nekoč oboje, družino in kariero. Želela sem si opravljati ta poklic, ampak sem bila tudi strašansko povezana s svojo mamo, zato se mi je zdelo, da ne bi mogla biti brez tega. Mogoče bi bila v čem mnogo boljša, če bi imela le eno od obeh stvari. Če ne bi imela otrok, bi zagotovo šla v tujino, tako pa kariera zame ni vse. Največ mi pomenijo zdravi odnosi in zdravo življenje. Ko pridem iz tujine, si le rečem: »Ne morem verjeti, kako smo srečni. Delam svoje delo in živim zdravo življenje.« Od doma v središču Ljubljane imam do narave pet minut. To si lahko v Ameriki privošči igralec le, če je milijonar, če si vzame premor oziroma ko je v pokoju.
Omenili ste, da bi zagotovo odšli v tujino, če ne bi imeli otrok. Kam ste nameravali iti?
V Italijo, ker sem tam že nekaj delala, ali pa v Ameriko.
Tanja je v 30-letni karieri zvrstila številne nepozabne vloge tako v gledališčih (te dni jo lahko v MGL-ju vidimo v predstavah Mercadet ali Poslovni človek, Čudežna terapija in Trač) kot v filmih (Kajmak in marmelada, Traktor, ljubezen in rock 'n' roll, Nikogaršnja zemlja, Halgato, Umetni raj, Nepopisan list, Ti presento un amico, The Bright Side of the Moon …), na televiziji pa je največjo sled pustila v serijah Naša mala klinika in Teater Paradižnik.
Niste samo igralka, ampak tudi pevka. Vam je žal, da niste več storili na tem področju? V zadnjem času ste sicer spet bolj glasbeno dejavni …
Ja, bilo je zatišje. Po tisti nesrečni predstavi Ženske na robu živčnega zloma, kar je bil res zelo razmeram primeren naslov, se mi je malo uprlo in se nekaj časa nisem hotela ukvarjati s tem. Potem pa je začelo preveč kričati v meni. Zgodil se je še Trač, kjer sem spoznala Gorana Rukavino, vrhunskega glasbenika, s katerim sva se takoj ujela. V skupino je potegnil še druge svoje kolege in nastali so Ribiči. Najprej sem mislila, da bi naredila en stand up koncert, potem pa sem se odločila, da bi raje imela več gledališča, tako da bom za zdaj v predstavi Tako ti je, mala imela le Gorana, ko bo kakšna posebna priložnost, pa bom v njej imela celo skupino.
Vaše ime ljudje pogosto pospremijo s komentarjem o zunanjem videzu. Vas to moti?
To je smešno. Vse ženske, še posebno igralke, se borimo s spremembo zunanjosti, ki je nujna posledica časa, zaradi tega, ker si ne bi rade ožale pahljače vlog. Če ti uspe to nekako vzdrževati, je to lahko včasih celo obremenjujoče. V tej predstavi se pokažem daleč od lepotice, pošalim se na svoj račun, se preobrazim v babico, v zadrgnjeno možačo iz Zasavja ... Uživam v tem, da spreminjam svoj videz in da se pokažem tudi v ne tako privlačni luči. Ker vlada en stereotip, ki sem ga jaz vsaj v gledališču vedno rušila, da če je ženska dobro videti, ni smešna, razen če igra naivko. Enkrat mi je Nina Ivanič dala poklon. Rekla mi je: »Ti si edina ženska, ki je lepa in smešna.« Ljudem namreč ne gre skupaj, »disharmonično« jim je, da je lahko »poštirkana« in »pošlihtana« ženska smešna. Če se začnem šaliti, bodo takoj rekli: »Glej, kako se grdo obnaša!«
Torej vam je bila lepota tudi v breme?
Zagotovo. Še posebno v Sloveniji je tako. Za eno vlogo, recimo, si me je prišel pokojni režiser Matjaž Klopčič ogledat z direktorjem fotografije. Po predstavi sta rekla, da sem preveč lepa za vlogo. Mislim, to se kje drugje težko zgodi. Pa ni nič pisalo, da mora biti junakinja grda, ampak njima je bilo moteče, njima se je zdelo to kičasto ali kaj, ne vem.
Omenili ste, da si prizadevate za ohranitev mladostnega videza, ker si ne želite ožati pahljače vlog. Kaj počnete za to?
Eno je ta moj značaj, da ne morem biti pri miru, tako da se potem ne zredim in sem »fit«. Če nič drugega, se razgibam z delom na vrtu. Zame je narava nuja. Če imam v dnevu pol ure časa, grem takoj na Grad. Včasih pa je takšna stiska, da tega ne morem. Takrat poskušam iti vsaj za deset minut na vrt in tam malo »odmeditirati«. Ne hodim h kozmetičarki, se pa »vzdržujem« v Medartu in Dermacentru z občasnimi tretmaji pomlajevanja, kot so mezoterapija, laserji ... Imam vrhunsko kozmetiko z Islandije Bioeffect, ki ima v sebi »rastni faktor«. To je genialno. Brez tega ne morem ničesar. Pa pazim na to, da se zdravo prehranjujem, ampak to šele zadnjih osem let. Ko gledam Našo malo kliniko, se kar zgrozim, kako zelo slabo sem bila videti. Ob tem si vedno rečem: »O, to je bilo takrat, ko sem bila še stara.« (smeh) V času snemanja sem namreč imela dojenčico, jedli smo sendviče, nisem imela časa telovaditi ... To je bilo res naporno obdobje.
Kakšno hrano uživate? Se čemu odpovedujete?
Obroke v glavnem pripravljam doma. Če je le mogoče, uporabljam ekološko hrano. Nekaj je pridelam na domačem vrtu. Ne jem mesa, čeprav sem ga do nedavnega še občasno, vendar me je vsak grižljaj zabolel zaradi živali. Đuro ga ne je že 15 let, Zala tudi ne, Ela ga pa še. Jem ribe. Pa nič sladkorja, ker je popolnoma nepotreben. Imam brezov sladkor, ki ga krasno nadomesti.
Ste velika ljubiteljica živali. Ste jih imeli od nekdaj?
Ja, brez njih ne morem biti. S tem sem nekako »uglašena« z ljubeznijo. To me drži v ravnovesju, me hrani in mi daje energijo.
Kaj imate zdaj?
Zdaj imamo dva psa in ogromnega mačka. Je pa kar naporno, saj bo pes Miki septembra dopolnil 17 let in je inkontinenten, tako da je kar pestro.
Kje pa je pujsa Pinga, ki je nastopala v seriji Čista desetka?
Pujsa je šla nazaj na kmete.
