Kako hitro mineva čas, se najbolj vidi po otrocih. Tako je tudi novinarka Eugenija Carl nedavno na maturantski ples pospremila mlajšega sina Matijo. »V plesnih korakih so se vrteli dijaki Gimnazije Piran. Lepo smo se imeli, celo nog mi ni pohodil med otvoritvenim plesom s starši,« se smeji Eugenija in dodaja, da skoraj ne more doumeti, da je že tako odrasel in tik pred naslednjo pomembno življenjsko prelomnico. Vsekakor je to prelomnica tudi zanjo. »Dva maturanta pod streho. In ena diplomantka. Kar dobro mi gre. No, čisto pa našega mladca še nismo 'brcnili' čez maturitetni prag. Bo treba še kakšno uro ali dve preživeti ob knjigah. To je zanj in za vso družino zelo stresno obdobje. Ne spomnim se, da bi kaj takega doživljali moji starši, ko sem sama zaključevala gimnazijo. Danes so šolski pritiski res hudi, celo zastrašujoči. Kaj boš, če ne boš ... Sinu pravim, da ni nič vredno, razen njegovo zdravje. Če smo vsi šli 'skozi', bo tudi on, tolažim njegove strahove in dileme. Kam se bo vpisal naprej, še ni čisto odločen, odloča se med dvema fakultetama. Vsekakor nekam, da bo blizu letališča, kjer namerava nadaljevati šolanje za komercialnega pilota,« razlaga. Za slednje je zaželena, ni pa potrebna univerzitetna izobrazba, šolanje je tako ali tako v glavnem plačljivo.
»Ampak se pa itak ve – mama zahteva papir s podpisom rektorja! Vsekakor so odločitve in odgovornost zanje njegove. V dobro moje denarnice upam, da še pred poletjem pridobi prvo pilotsko licenco, do katere mu manjka še čisto malce. Potem pa dalje. Vmes pa seveda 'lajf', ljubezen, prijatelji in žuri. In mati, ki bi sredi noči imela pojasnila, kje, s kom in kdaj prideš ... Pa sem mislila, da so bile tisto od rojstva do zdaj prave skrbi …«
