Ko je bil košarkar Sani Bečirović še mlad fant, ni nikoli razmišljal, da si bo kruh služil s športom. »Moja velika želja je bila, da bi postal zdravnik. Ni mi težko gledati krvi in najbrž ne bi imel težav tudi kaj zašiti, izrezati … Skratka, menim, da bi bil pravi za ta poklic.« A življenje ga je kljub temu popeljalo drugam. »Veliko sem vlagal v košarko, a nisem bil prepričan, da bom postal tako uspešen košarkar. Kar naenkrat sem se znašel v tem kolesju. V tem, kar delam, uživam, in ni mi žal niti za minuto truda, ki sem ga vložil v šport.«
Je pa Sani Bečirović tudi super očka. »To pomembno vlogo sem prevzel dokaj zgodaj, a menim, da sem bil dovolj zrel in tega koraka nikoli nisem obžaloval. Enajstletna Samija in osemletni Kiam sta moja sončka. Vloga očeta je sicer odgovorna in naporna, a ti otroci ljubezen vračajo, in to je najlepše, kar se ti lahko v življenju zgodi. Prepričan sem, da bi to pot še enkrat prehodil enako, kot sem jo do zdaj. Družina mi pomeni vse na svetu.«
