Malo je ljudi, ki so v življenju doživeli toliko vzponov in padcev, dosegli, kar se je doseči dalo, strmoglavili na dno in se spet pobrali. Eden od njih je Primož Peterka. V njegovem življenju se je nanizalo toliko vsega, da bi o njem zlahka posneli hollywoodsko uspešnico. Zaradi toliko vsega, kar se mu je zgodilo, je težko verjeti, da 28. februarja praznuje šele štirideseti rojstni dan. Okroglo obletnico bo dočakal kot trener turških skakalcev.
Navihanemu mulčku iz vasi Prikrnica pri Moravčah v tistih časih ni bilo na voljo dosti zunajšolskih dejavnosti. Ker sta ga od nekaj zanimali hitrost in višina, je bil vesel, ko je lahko šel trenirat na skakalnico poleg šole v Moravčah, dober kilometer oddaljenih od njegove domače vasi. Na začetku je bilo še bolj za hec, fantje so se družili in uživali. Kmalu se je pokazal talent, zato se je pridružil Smučarskemu klubu Triglav v Kranju, doma pa so mu zabičali, da mora poleg treningov končati še šolo. Odločil se je za praktično srednjo ekonomsko. Vendar ga je šport povsem posrkal vase. Uspehi so se začeli vrstiti z vrtoglavo hitrostjo, prišli so čisto prehitro za naivnega in neizkušenega najstnika. Vrstile so se dobre uvrstitve, ko je z lahkoto premagoval starejše in bolj izkušene skakalce. Primož je bil tudi prvi Slovenec, ki mu je uspelo premagati magično mejo dvestotih metrov. Sledila so sanjska leta, ko je bil bog. Čeprav šele v najstniških letih, je bil na športnem Olimpu. Še sanjalo se mu ni, da to ne more trajati večno in da utegne biti padec peklenski. Leta 1998 je padel v hudo osebnostno in športno krizo, ko se ni vedelo, ali se mu bo uspelo pobrati. Nekateri mediji so ga že skoraj pokopali in so svoje strani namesto z lepimi stvarmi iz njegovega življenja in uspehi polnili le s slabimi novicami, kot so prometne nesreče in pretirano veseljačenje. Na srečo je imel v težkih trenutkih podporo svojih najbližjih. V športu mu je šlo vse navzdol, zato pa je bila toliko bolj dragocena ljubezen, ki se je vnela na šolskih hodnikih.
Skupaj v dobrem in slabem
Sramežljivi Renati je bil Primož všeč, a ni upala nič narediti. Bila je prevzeta, ko so ji sošolci pripravili zmenek z njim. Asa so prepričali, da si je šel z ekonomske šole v Kranju (kjer je bil ravno tako v prvem letniku kot ona) tri kilometre peš ogledat lepotico. »Ko je prišel pred šolo, so bili vsi na oknih in radovedno opazovali, katera zvezda je prišla. Meni je od zadrege zmanjkalo besed. Jaz sem Primož, se mi je predstavil. Saj vem, kdo si, sem mu odbrusila. Nato sva pred sošolkama in sošolcem izmenjala nekaj besed in povabil me je na pijačo,« se spominja Renata. Šele čez nekaj let ji je priznal, da je tistega aprila vedel, da je nekaj posebnega, ker drugače ne bi toliko prepešačil, da bi jo spoznal.
Prva leta njune ljubezni so bila polna preizkušenj. Primož je takrat še živel v Moravčah, ona v Kranju. Zaradi obveznosti v šoli, treningov in tekem sta se videvala le redko. Sprva le enkrat ali dvakrat na teden, pa še takrat sta šla le na pijačo po šoli. Oba sta bila zaradi mladosti brez vozniških dovoljenj in sta se morala znajti na različne načine. Največkrat je Primož prišel kar z motorjem, da jo je videl za nekaj minut. Veliko je pretrpela tudi zaradi zlobnih govoric, ki so jih neznanci širili o mladih zaljubljencih. Nič jim ni bilo prav: motili so jih Primoževi neuspehi in Renatino manekenstvo. Krhka lepotica je vse prenašala, trudila se je, da se ni menila za obrekovanja in namige. Ves čas ga je podpirala in mu stala ob strani. »Kot majhna otroka sva se veselila, ko sva se po treh letih končno preselila skupaj. Najela sva garsonjero v Kranju in jo skromno opremila. Čeprav je bilo s Primoževo kariero vse narobe, sva bila neznansko srečna, da sva končno zaživela skupaj,« se slabih časov spominja Renata. Nekako sta jih prebrodila in sanjala o svojem stanovanju. Kmalu sta prihranila dovolj, da sta se iz garsonjere preselila v večje stanovanje v Mlaki pri Kranju. Čez dobrega pol leta je Renata zanosila.
Maj, sad njune ljubezni
Čeprav nista načrtovala družine, sta se razveselila bitja, ki se je začelo razvijati in rasti pod Renatinim srcem. Ona se je poslovila z modnih brvi in se posvetila materinstvu. Po Majevem rojstvu se je Primožu uspelo vrniti na vrh. Začel je zmagovati kot v dobrih starih časih. Začela sta graditi še svoj dom in se leta 2003 poročila. Sprva se nista nameravala. »Srečna sva bila samo, da sva skupaj. Papirji nama niso bili pomembni. Ko sem zanosila, se nisem hotela poročiti, saj nisem hotela s trebuhom pred oltar. Kmalu po Majevem rojstvu pa se je zapletlo,« pripoveduje Renata. Dober mesec po prihodu dojenčka sta morala na center za socialno delo, da sta uredila očetovstvo. Uradnica je vrhunskega športnika vprašala, ali je prepričan, da je Majev oče. Menda že, ji je odvrnil. Ona pa njemu smrtno resno: »Dobro premislite, gospod. Saj vam ni treba takoj odgovoriti.« Primož se je zasmejal in podpisal papirje. V prihodnjih letih, ko sta se jima rodila še dva otroka, teh neprijetnosti ni bilo več, saj sta bila tudi uradno zakonca Peterka.
Primož je trikrat okusil olimpijski duh in bil toliko bolj žalosten, ko mu spet ni šlo najboljše in nazadnje ni več dosegel olimpijske norme. Leta 2011 je kot že neštetokrat v 24 letih oblekel smučarski kombinezon, poveznil čelado, na rame zavihtel smuči in se odpravil proti vrhu 110-metrske skakalnice pod Šmarjetno goro, kjer je v sklopu tekme za celinski pokal opravil tri skoke. Dvakrat mu je šlo kot po maslu, tretjič, ko so mu kolegi skakalci v izteku pripravili špalir, pa je padel na hrbet. Marsikoga od skoraj dva tisoč ljudi, ki so šampionu ob zadnjem skoku prišli zaželet vse najboljše na novi poti, je ob tem stisnilo pri srcu. Zavedali so se, da ne bo več spektakularnih skakalnih predstav moravškega orla, ko je kot za stavo pometel s konkurenco. In čeprav mu zadnja leta ni šlo ravno najbolje, je vztrajal, pa tudi drugi so po tihem stiskali pesti in upali, da se mu bo spet odprlo. Zato je bila odločitev o dokončnem slovesu toliko težja. Štiriindvajset let je preživel kot skakalec, temu ritmu se je prilagodila tudi njegova družina, saj drugačnega življenja žena Renata in njuni trije otroci niso poznali. Od navijačev in športnih prijateljev se je poslovil s skoki, seveda pa je razmišljal o novi življenjski poti.
Turčija, nova domovina
Ob slovesu so se mu prišli poklonit številni športniki, Petra Majdič, Jure Košir, Iztok Čop, Primož Ulaga in drugi. Ozirati se je začel po drugih izzivih. Želel je ostati povezan s športom in bil nekaj časa pomočnik trenerja ženske reprezentance. Veliko je storil za promocijo smučarskih skokov med otroci, ki nanj gledajo s spoštovanjem. Najmlajši, ki se še niso rodili, ko je dosegal največje uspehe, ga sprašujejo o športu, ki mu je posvetil večino življenja. Vedno jim z veseljem ustreže. Od lanskega septembra je sodeloval z Državnim panožnim nordijskim centrom Kranj, kjer je skrbel za mlade. Zdelo se je, da se je končno vse postavilo na svoje mesto, ko je kot strela z jasnega prejšnji mesec udarila novica, da je našel nove izzive zunaj Slovenije. Dvakratni zmagovalec svetovnega pokala v smučarskih skokih bo trenersko kariero nadaljeval v Turčiji. »To ne pomeni, da se selim tja, temveč bomo večinoma delali v Evropi, le vsake toliko bom odpotoval tja,« je povedal Primož.
