V čarobni svet skokov je najprej uvedel Marka, nato pa še pet let mlajšega Timija. Pravzaprav bi lahko rekli, da sta fanta nastala v »garažni delavnici« skakalcev. Da bi laže trenirala, je za domačo hišo celo naredil 20-metrsko skakalnico.
»V osnovni šoli so bili smučarski skoki moja velika ljubezen. Treniral sem jih v Velenju, a sem se nato posvetil drugim stvarem, službi in glasbi,« razlaga Boštjan, ki je, ko je videl, da njegov prvorojenec kaže ljubezen, pa tudi talent do skokov, kljub številnim obveznostim naredil izpit za trenerja smučarskih skokov in pridobil licenco. Sprva se je posvečal Marku, a je tudi mlajši Timi želel biti ves čas poleg. Bil je vztrajen in zagret tako za skoke kot za glasbo. »Timi je začel trenirati pri šestih letih. Ko sem videl, kako mu je všeč in kako zagnan je za trdo delo, sem storil vse, da bi mu to omogočil. Za hišo sem zgradil skakalnico, da sta lahko še dodatno trenirala,« se spominja Boštjan, ki mu ni nikoli bilo težko sinov voziti na treninge in tekme doma in v tujino. Največ so hodili čez mejo v Beljak, pogosto pa ju je vozil tudi v Planico, čeprav je to pomenilo dvesto kilometrov v eno smer. Ustanovil je tudi skakalno društvo, da je bilo vse legalno. Marko, ki je zdaj že odrasel in v službi, je nehal skakati, Timi pa je bil vsak dan bolj navdušen. Ker mu je uspevalo, česar koli se je lotil, ga je to gnalo naprej.
Strah, kaj je že to?
»Zdaj je za njim že toliko skokov, da me ni več strah, ko se spušča s skakalnice. Vem, da je suveren in da obvlada. Padel bi lahko le zaradi kakšne nepredvidene stvari, kot je denimo močan sunek vetra. Me bo zagotovo strah letos, ko bo šel na velikanko,« je iskren Boštjan, ki od sina zahteva, da se posveča tudi šoli. Med tednom biva v dijaškem domu v Kranju. Čez leto so njegove obveznosti treningi in tekme, marca, ko je belega cirkusa konec, pa mora narediti še izpite. Lani je končal triletno trgovsko šolo, zdaj pa je vpisan še na dveletni program ekonomski tehnik. »Ima status perspektivnega športnika in opravičene izostanke. Ima krasne sošolce in profesorje, ki mu stojijo ob strani in priskrbijo, da dobi zapiske in knjige. Šola je pač šola in je kljub športnim uspehom pomembna,« je odločen Boštjan, ki je na sina prenesel tudi ljubezen do glasbe. Na vprašanje, kako gresta skupaj šport in glasba, pravi, da odlično. Izkušeni trenerji so mu že zdavnaj povedali, da ima nekdo, ki ima občutek za glasbo, tudi občutek za šport. Sam se ne bi mogel bolj strinjati. Timi je končal nižjo glasbeno šolo, igra »zug« pozavno, bariton (velik pihalni instrument) in je samouk na frajtonarici. Kar nekaj glasbil ima tudi doma.
Harmonika je njegova velika strast
»Ko pride Timi v ponedeljek s tekme, vzame v roke harmoniko in vadi. To ga razveseljuje in sprošča. Ponosen sem, da ima rad narodno-zabavno glasbo, ko se je toliko športnikov sramuje in govorijo, da je ne poslušajo. Timi pa obožuje tovrstno glasbo in tudi s prijatelji, kadar je le prost, se dobijo in vedno nekaj muzicirajo. Sicer pa obožuje še motokros in druge športe,« Boštjan razkrije o svojem sinu, ki se mora držati strogega reda treningov, pa tudi prehrane. Komaj čaka na pomlad, ko bo konec sezone, da bo šel in si privoščil pico, ki je pri skakalcih med sezono prepovedana.
