A kot pravita glasbenika, trenutno pred družinskim življenjem dajeta prednost eni sami ljubezni – glasbi. Vsak zase in občasno tudi skupaj, kot se je zgodilo pred dnevi, ko je luč sveta ugledal njun novi skupni projekt z Zdenkom Cotičem - Cotom – romantična balada Dal bom besedo. Besedilo za pesem je napisal Jan, soavtor skladbe pa je njegov prijatelj, legendarni primorski kitarist Zdenko Cotič - Coto.
Kakšen je recept, da nastane dobra skladba v sodelovanju s pop in narodno-zabavnimi izvajalci?
Jan: Rekel bi, da je nastajala z roko v roki. Pomembno vlogo je imel gotovo tudi Coto, s katerim se poznava že več kot petnajst let in greva vsaj enkrat ali dvakrat na teden na kakšno kosilo ali večerjo, skupaj pa sva zasnovala šele tretjo skladbo. Modrijani pa, ja, to je zgodba zase. Že vrsto let me navdušujejo s svojo srčnostjo in profesionalnostjo in zelo jih spoštujem, saj so veliko pripomogli k ohranjanju in popularizaciji slovenske narodno-zabavne glasbe.
Blaž: Nikoli ne bom pozabil tistega Janovega telefonskega klica, ko nas je prvič povabil k sodelovanju na dobrodelnem koncertu v Cankarjevem domu. Od nekdaj je bil moj idol in veliko sem ga poslušal že kot najstnik. Vsi prestrašeni smo čakali, da pride na vajo, bili smo pod velikim pritiskom. A Janova sproščenost nas je vse presenetila. Zaigrali smo dvakrat ali trikrat, potem pa je rekel, gremo nekaj pojest.
Oba sta gurmana, pravijo. Kaj najraje jesta?
Jan: Nisem izbirčen. Všeč so mi jedi na žlico, rad imam morsko hrano, ribe in meso. Nisem pa preveč navdušen nad testeninami, kar mnoge čudi, ker že nekaj let živim na Primorskem, le streljaj od italijanske meje. Pašta je sicer dobra, a ko jo pojem, postanem zaspan. Če grem potem lahko spat, je vse lepo in prav, če to ni mogoče, je pa lahko problem.
Blaž: Tudi sam jem vse, čeprav se mi to ne pozna. Obožujem morsko hrano, ki bi jo jedel vsak dan, od jutra do večera. Prisegam tudi na tradicionalno slovensko hrano, pražen krompir, zelje, meso. Da sem tak jedec, pa imata zaslugo babica in mama, saj sta obe odlični kuharici.
Kako sta pa vidva kaj spretna za štedilnikom?
Blaž: Ne znam kuhati in me to niti ne veseli. Kadar sem na obisku pri domačih, za to poskrbi mama, sicer pa jem zunaj oziroma se rad kam povabim. Obvladam pa vsa druga gospodinjska dela. Sem kar občutljiv za čistočo, pospravljeno pa imam rad zato, da hitro najdem stvari.
Jan: Včasih kdo v šali pravi, da sem odprl restavracijo zato, ker ne znam kuhati. In res je tako. Tudi v trgovino ne hodim, moj hladilnik je vedno prazen. Sem namreč bolj kot ne nomad in bi se hrana v hladilniku pokvarila. Če je nuja, sicer tudi kdaj kaj počistim v stanovanju, pomijem kakšen kozarec, sicer pa nisem kakšen velik redoljub.
Na katero pijačo prisegata?
Jan: Kozarec vina se vedno prileže. Rad imam rdeče iz Istre, Vipavske doline ali Brd. Sicer pa je kralj med vini merlot. Poleg tega rad pijem tudi vodo. Dan začnem z dvema dvojnima espressoma, ki mi ju vrhunsko pripravi Pejo, trikratni državni prvak v kuhanju kave.
Blaž: Alkohol zelo redko pijem, če pa že, mi je najbolj všeč kozarec rdečega vina. Sicer pa najraje pijem vodo.
Sta športno aktivna ali so za vajino postavo poskrbeli dobri geni?
Jan: Da ohranjam dobro kondicijo, ki jo potrebujem na odru, se vsak dan odpravim na sprehod s hitro hojo, ki traja najmanj petdeset minut, pri tem pa se dobro spotim. Če je slabo vreme, eno uro gonim sobno kolo. Diete pa … To je larifari.
Blaž: Sem strasten nogometaš, in če je le mogoče, igram nogomet dvakrat do trikrat na teden. Sicer pa sem tudi strasten tekač. Tek mi pomeni sprostitev. Takrat ne razmišljam o ničemer in poskrbim, da si na tak način izpraznim glavo. Če ješ raznovrstno in zmerno, ne potrebuješ diet.
Do česa gojita največjo strast?
Blaž: Moja strast je umetnost. Sicer sam nisem nadarjen, me pa zelo pritegne arhitektura. Vedno ko kam grem, si jo pobliže ogledam in razmišljam, kako je nastala neka stavba, kdo jo je zgradil, kako je umeščena v okolje. Druga moja strast pa so muzikali, ki si jih nadvse rad ogledam.
Jan: Včasih je bil to motor, zdaj ga nimam več. Uživam v hitri vožnji, a le na kakšni odmaknjeni gorski cesti, ko poskušam malo hitreje, a še vedno v okviru svojih zmožnosti, zapeljati v ovinek. Tisti, ki prehitro vozijo skozi naselja, so 'budale'.
Sta razvajena, sta vaju mami naučili, da je treba vsak dan postlati posteljo?
Jan: Nisem razvajen, se mi pa vse pogosteje dogaja, da vse raje razvajam sam sebe. Postelja pa … Mama me je naučila, da jo je treba postlati. Jaz to storim, kadar nisem sam v hiši, v nasprotnem primeru pa ostane razmetana.
Blaž: Razvajen nisem, čeprav mi v življenju ničesar ni manjkalo. Mi je pa mama privzgojila občutek, da je treba posteljo postlati, in tega se redno držim.
Imata kakšno tetovažo?
Jan: Ne, nimam. Ne vidim smisla v tem, čeprav nimam nič proti tetovažam. Na nekaterih ljudeh so videti super. Vsekakor ne bi imel na koži nekega napisanega sporočila ali misli, ker je bolje, če jo skozi svojo komunikacijo poveš.
Blaž: Nimam tetovaž, čeprav moram priznati, da so mi nekatere celo všeč, a za zdaj le na drugih. Ne vem niti, kaj bi napisal, narisal na kožo. Zame so najlepše tetovaže gube na obrazu. Te veliko povedo o človeku.
Kakšna je za vaju idealna ženska, tako po videzu kot značajsko?
Jan: Z leti se z videzom sploh ne obremenjujem več. Videz je relativen, pomemben je značaj. Všeč mi je ženska, ki je z leti zgradila svojo osebnost, po drugi strani pa, da se prepusti trenutnim občutkom. Denimo, da ne stoji na obali in samo opazuje morje, ki ga biča burja, temveč si upa skočiti vanj in občutiti sol na svojih ustnicah. Ženska, ki si upa in s katero lahko shajaš.
Blaž: Da je polna življenja, da živi strastno in vse, kar dela, dela s strastjo. Zunanjost je dvolična. Lepoto pa tako ali tako vsak dojema po svoje, na svoj način. O videzu ženske se nima smisla niti pogovarjati, saj ta sploh ni pomemben.
