V začetku lanskega maja je v spalnico, kjer je spala njegova žena Anica, prinesel vzglavnik, ki ga je prej polil z bencinom, vse skupaj zažgal ter ji gorečo gmoto porinil v obraz in prsni koš. K sreči se je žena zbudila, stekla v kopalnico in z brisačo pogasila goreče telo, sicer bi se zgodba lahko končala tragično. Opekline je utrpel tudi storilec, požar, ki se je iz spalnice razširil v druge dele hiše, pa je povzročil veliko gmotno škodo.
Na predobravnalnem naroku je tožilec Bojan Avbar v primeru priznanja krivde predlagal 10 let zapora. V petek je dodal, da je bila Mikčeva sposobnost razumevanja zaradi alkohola bistveno zmanjšana. Obtoženčeva odvetnica Jasna Simčič je najprej predlagala, da se zaradi obravnave osebnega in družinskega življenja izključi javnost, a je petčlanski senat, ki mu predseduje sodnica Melita Perko, njen predlog zavrnil, češ da za to ni nobenega razloga.
Ničesar se ne spomni
»O tem, kaj se je takrat zgodilo, ne vem nič. Rečem vam, da je nemogoče, da bi prišlo do tega, kar piše v obtožnici,« je rekel Mikec in pojasnil, da se ne spominja dogajanja tistega dne. »Po tem dogodku sem izgubil spomin, še rojstnih podatkov se včasih ne spomnim, ne slišim dobro, glava me boli.« V nadaljevanju se je zahvalil vsem, ki so ga po tistem oskrbeli, da je sploh preživel, med drugim zaposlenim v novomeški bolnišnici in UKC Ljubljana. Sodnica Melita Perko ga je opomnila, naj govori o dogodku, da obravnava ni namenjena zahvalam, vendar tudi po tistem njegov zagovor ni šel v želeno smer.
Želi nazaj domov
»Imam željo, da grem nazaj domov, da bomo spet živeli v 'normali', ne pa da sem v zaporu, ko nisem nobene krivice naredil!« Omenil je, da je psihično na tleh. Ko ga je tožilec vprašal, kakšen odnos ima do uživanja alkohola, je odgovoril, da če je delal, je spil kakšen kozarec domačega vina. »Nisem popival ali hodil po gostilnah. Če sem kaj več spil, sem šel počivat.« Pred šestimi leti se je upokojil, žena nekoliko pozneje. Odkar sta bila oba v pokoju, sta večino stvari delala skupaj, povedal je, da se nista vedno o vsem strinjala, a tepla tudi ne. »Nikdar nisem pomislil na to, da bi jo umoril, to lahko zaprisežem na 100 sodiščih! Tudi v priporu me redno obiskujejo tako žena kot sin, hčerka in vnuk. Nimam občutka, da se me žena boji, večkrat me stisne in mi reče, da bi rada, da pridem domov.«
Privilegirane priče
Poleg obtoženega Mikca so bili zaslišani še njegova žena Anica, sin Bojan, hči Nada, svak Januš Hribar in brat Franci Mikec. Ker so v sorodstvenem razmerju z obtožencem, so vsi privilegirane priče, kar pomeni, da jim ne bi bilo treba pričati, a so se tej pravici odpovedali.
Na tem mestu pa le to, da žena in otroka do Ivana Mikca ne gojijo zamer. Drug za drugim so govorili, da si želijo, da pride domov. »Rada ga imam, kot sem ga imela prej. Želim si, da pride domov,« je med drugim rekla žena in večkrat poudarila, da je nikoli ni udaril, prav tako ji ni grozil, samo včasih ji je takrat, ko je bil pod vplivom alkohola, v jezi kaj zabrusil. »Mislim, da če bi mi nameraval kaj narediti, ne bi zažgal hiše, ki jo je sam gradil, ampak bi me pokončal s sekiro,« je še rekla njegova soproga, ki meni, da se je njenemu možu takrat zaradi obilice žganja utrgalo.
