Televizija pa Boštjanu Veseliču ni dala samo službe in profesionalne izpolnitve, temveč tudi ljubezen in družino. »S Katarino (Golob, op. p.) sva se spoznala na televiziji. Ko sem jo prvič zagledal, sem vedel, da je prava zame. V nekaj mesecih sva se že preselila na skupni naslov. To je bilo pred dobrimi štirimi leti. Od tedaj sva nerazdružljiva, Aleksander pa naju je še dodatno povezal,« zadovoljno pripoveduje novinar, ki mu je vsak dan izziv, njegov svet pa je še lepši in bolj pisan, odkar je pred malo manj kot dvema letoma postal očka sinku.
»Takoj ko se kamere v službi ugasnejo, se usedem v avto in hitim v vrtec, kjer me Aleksander že nestrpno čaka. Če je le mogoče, poskušam končati do pol četrte popoldan. Sicer pa tudi zvečer hitim domov, da ga vsaj objamem, preden zaspi. Ni pa z njim nikoli dolgčas. Včasih se s Katarino po napornem dnevu in neskončnem igranju s sinom sesedeva, vendar ob njegovem nasmehu takoj vse pozabiva. Aleksander je res pravi sonček,« pravi in hitro doda, da je ljubeč, a tudi preveč popustljiv očka.
Dve leti čistega veselja in užitkov
»Zelo sem se ga veselil, komaj sem čakal, da sine pride na ta svet. In zdaj, po skoraj dveh letih, uživam s Katarino in z njim vsak prosti trenutek. Tako doma kot na igrišču. In tisočkrat na dan mu odgovorim na vprašanje, kdo, kaj je to (ko pokaže na predmete in ljudi okoli sebe). Mali še ne šteje dve leti, pa me že vrti okoli prsta. Kaj šele bo! Najraje se igram z njim in odkrivam znova otroka v sebi. Skupaj se igrava z avtomobili, riševa, skačeva, skratka, idej ne manjka,« razlaga razneženi očka, ki ne razmišlja o tem, da bi bil tudi njegov potomec znan televizijski obraz.
Mami in očka na televiziji ga ne zanimata
»Čeprav imava oba s Katarino rada televizijo, ne vem, kaj bi dejal Aleksandru, če bi želel iti po najinih stopinjah. Zagotovo bi ga podprla, glede na njegove interese pa je televizija danes na zadnjem mestu. Živali, tovornjaki, glasba, vse to je bolj zanimivo kot televizija – z izjemo risank. Pred kakšnim letom se je še odzval na naju, ko sva se pojavila na zaslonu. Nepremično je zrl v zaslon, danes le pogleda za trenutek in reče, mami, ati, ter se igra naprej. Ni najin najzvestejši gledalec,« je iskren novinar, ki nima nič proti, da njegov sin ne bo ostal edinec. »Velika družina? Kdo ve, zakaj pa ne?« veselo sklene.
