Potem ko so se Jeseničanki Moniki Bohinec druga za drugim zapirala vrata doma, si je z veliko garanja utrla pot na svetovne operne odre. Izpolnila si je sanje in prepevala na številnih odrih, stalno pa je angažirana v sloviti Dunajski operi. Cesarsko mesto je postalo njen drugi dom, saj je tam spoznala tudi svojega partnerja.
»Pravijo, da sem prepevala, še preden sem dobro spregovorila. Odkar pomnim, me petje spremlja iz dneva v dan. Kot vsaka najstnica sem sicer zelo rada prepevala modernejše glasbene zvrsti, opera pa mi je bila tuja,« se spominja Monika, ki je imela prve ure solopetja pri petnajstih letih pri učitelju baritonistu Jaki Jeraša na jeseniški glasbeni šoli. Odprl ji je vrata v njej takrat še neznani operni svet. »Po ogledu prve operne predstave v ljubljanski operi sem vedela, da bo to moj poklic in moje življenje,« dodaja. Čeprav je srednjo šolo začela na srednji zdravstveni šoli, se je zavedala, da to ni prava smer za njeno dušo. Zato je srednje izobraževanje nadaljevala na srednji glasbeni šoli v Ljubljani v smeri solopetje v razredu Doroteje Cestnik Spasić.
Sama v tujino
Po maturi je šla študirat solo petje na Mozarteum v Salzburg, nato pa je šolanje nadaljevala na Dunaju in z odliko končala tudi magistrski študij. »Moja velika želja je bila umetniško pot začeti in nato delovati v eni izmed naših opernih hiš. Hotela sem ostati v doma, v bližini svoje družine in prijateljev. Med študijem sem veliko sodelovala z ljubljansko in mariborsko operno hišo ter nabirala prve odrske izkušnje. Pred koncem študija sem zaprosila za možnost zaposlitve, vendar so mi v Ljubljani na avdiciji dejali, da bomo ostali v stiku, v Mariboru pa so mi ponudili tri vloge, a se je kasneje izkazalo, da iz tega ne bo nič ... Pravzaprav se je na začetku moje umetniške poti zatikalo le doma,« se spominja. Preostalo ji ni nič drugega, kot da zbere pogum in poskusi srečo v tujini.
Sodelovanje na tekmovanju mladih pevcev Belvedere na Dunaju ji je prineslo kar nekaj povabil na avdicije v Nemčiji. Po uspešno opravljeni avdiciji se je odločila za dveletni angažma v operni hiši v Mannheimu v Nemčiji. »Tam je bila moja prva vloga znamenita, uporniška in goreča Carmen. Nikoli ne bom pozabila, kako sem bila srečna, ko so mi v vodstvu opere povedali, da sem načrtovana za Carmen v novi postavitvi! Po uspešnem zaključku prve sezone v Nemčiji so me povabili v Dunajsko državno opero, vendar sem bila primorana zaradi pogodbe še eno leto ostati v Mannheimu. Šele nato je sledil odhod na Dunaj,« pravi.
Trdo garanje se je izplačalo
Za uspeh vsakega umetnika je poleg talenta treba vložiti ogromno ur trdega dela, odrekanja, vztrajnosti in ne nazadnje tudi borbenosti. »Tudi pri meni ni bilo nič drugače. Zelo trdo sem delala, študirala repertoar in vloge, jih pilila in polirala, ogromno vlagala v pevske ure z mojo profesorico petja na Dunaju. Dobro sem se zavedala, da ni preprosto prepričati zelo zahtevnega dunajskega občinstva. Prvo sezono sem začela z manjšimi vlogami, saj sem se morala najprej dokazati. Pozneje so sledile čedalje večje vloge. Tudi na korepeticijah in scenskih vajah se je bilo treba stalno dokazovati, se hitro učiti repertoar, si zapomniti režijo in biti fleksibilen. Nič mi ni podarjeno ali prineseno na pladnju. Vsak uspeh je plod mojega truda in trdega dela. Bilo je vredno, saj sem uresničila svoje sanje. Delam to, kar me veseli in osrečuje,« pravi Monika, ki je na Dunaju že osmo sezono. Odpela je več kot 250 predstav in uprizorila okoli 40 različnih vlog, medtem pa je vsako sezono tudi gostovala v drugih opernih hišah: Metropolitanski operi v New Yorku, Bavarski državni operi v Münchnu, na Salzburškem festivalu, v Semperoperi v Dresdnu, v operi v Frankfurtu, v Tokiu na Japonskem, v Avstraliji.
Srečna na Dunaju
Dunaj obožuje, odkar je kot dekletce s starši šla tja na izlet. »Mesto je krasno, v njem sem spoznala čudovite ljudi, prijatelje in, kar je najpomembnejše, tudi partnerja. Najljubša sta mi središče mesta in tretji okraj, v katerem prebivam. Zelo rada se ob lepem vremenu sprehodim v parku Prater ali v parku v Schönbrunnu,« pravi Monika, ki ima srečo, da je Dunaj tako blizu. Od njenih domačih Jesenic je oddaljen le tri ure in pol vožnje z avtom. Kadar se ji le izide, obišče domače na Jesenicah. Še bolj pa je vesela zvestih jeseniških poslušalcev, ki od malega spremljajo njeno umetniško pot in večkrat z avtobusom pridejo na Dunaj na predstavo, kjer nastopa. Takrat se še posebej potrudi in jim da na odru del sebe. Domače občinstvo, ki jo bodri in spodbuja, je zanjo najzahtevnejše in se ga vedno znova razveseli.
