V resnici šteje komaj enajst let, a ko si Mark Kastelic nadene na glavo čelado, sede v kart, pritisne na plin in se požene po stezi, bi kaj lahko bil ob boku tistih pravih dirkačev. Deček, ki je ljubezen do hitrosti zagotovo podedoval po očetu Robertu, ki je tudi sam strasten ljubiteljski dirkač, deluje v kartu tako zbrano in odraslo, da nihče niti pomisli ne na to, da je morda tik pred tekmo odigral tudi kakšno igrico na telefonu.
Mark Kastelic je sicer od mladih nog sanjal o tem, da bi nekoč sedel v dirkalnik formule 1, zdaj pa sanje počasi, a zanesljivo postajajo resničnost. V letošnji sezoni mu je namreč uspel velik skok naprej, saj jo je z nastopom v finalu svetovne serije WSK med 85 dirkači končal na izjemnem sedemnajstem mestu v razredu Mini 60. Od nedavno pa je tudi član profesionalne italijanske karting ekipe Formula K. Mark je sicer v kart prvič sedel pri treh letih, pri štirih je odpeljal tudi svojo prvo dirko. »Zelo rad tekmujem z drugimi dirkači in zelo dobro se počutim, kadar dosežem dober rezultat. Uživam v hitri vožnji in nikoli me ni strah ne hitrosti ne sotekmovalcev,« pravi. Zaveda se, da mora biti za volanom previden. »Še posebno moram biti previden v prvem in zadnjem krogu, saj je takrat največ prehitevanj in se lahko hitro zgodi nesreča ter potem ostaneš brez uvrstitve v finale. Posebna previdnost pa velja tudi, če je dirka v dežju, saj takrat steza zelo drsi in se nesreče kar vrstijo.«
Da do nesreče ne bi prišlo, s trenerji in domačimi poskrbi, da se pred vsako dirko čim bolj umiri in zbere. »Zjutraj pred tekmo se s trenerjem in preostalimi štirimi tekmovalci iz naše ekipe odpravimo na stezo, kjer preverimo podlago, ali je vlažna, suha, ima veliko oprijema, določimo idealne linije in se pogovorimo o poteku dirke. Pred samo dirko pa se poskušam umiriti in zbrati ter v mislih večkrat odpeljati krog.«
Kot pri vsakem drugem športu je seveda tudi v tem primeru potrebnih veliko odrekanj, prilagajanj in odsotnosti. Slednjih bo s prestopom v tovarniško moštvo še več in še sreča, da imajo za to posluh v Markovi osnovni šoli, saj mu ob pomoči sošolcev marsikatero šolsko obveznost uspe opraviti tudi na daljavo. Vse stroške pa nosijo njegovi starši. »Nastop na eni dirki nas stane od tri do pet tisoč evrov,« pravi Robert Kastelic in pojasni, da je Mark edini dirkač v karavani, čigar nastopov ne sofinancira država. In kaj si lahko Mark obeta v prihodnosti? »Če bom nabral dovolj denarja, so Marku v moštvu zagotovili, da bo prišel v formulo 4,« je optimističen njegov oče, ki pa si ob tem vendarle ne zatiska oči, saj se zaveda, da je spodbuda moštva pogojena z njegovimi finančnimi zmožnostmi, zaradi česar je včasih težko razbrati, ali so v svojih besedah popolnoma iskreni.
