Nina namreč prihaja iz umetniških krogov, spada pa med bolj perspektivne slikarke mlajše generacije. Čeprav njene ilustracije danes visijo na stenah butičnih hotelov in krasijo menije lokalov, se je Nina Kurnik vpisala na študij prava. »Pri tem sem bila uspešna, pa vendar sem v sebi vedela, da v strogo pravniškem poklicu ne bom popolnoma srečna,« pravi Nina, ki je strast do risanja in slikanja odkrila že kot otrok, ko je obiskovala popoldanske slikarske delavnice, vendar se ji je takrat zdelo, da so umetniški poklici nedosegljivi. »Vseeno sem ves čas študija še naprej risala in slikala v ateljeju ter si zaželela tudi bolj profesionalnega znanja. Takoj po diplomi iz prava sem zato vpisala še študij slikarstva in modernih vizualnih praks. Nato pa se je začelo. Ko sem enkrat sprejela odločitev, da bom umetnica – in pri tem so mi v veliki meri pomagali bližnji –, se je nenadoma vse zdelo lažje in moja pot je šla le še navzgor.«
Preberite tudi: To je najbolj vroči kmet, za njim vzdihuje vsa Slovenija. Kliknite TUKAJ!
Danes ustvarja na več področjih – slikarstvo, ilustracija, fotografija, modna ilustracija, pa še kaj bi se našlo. Karieri je predana z dušo in telesom, kar je po njenem mnenju tudi recept, da ti v umetnosti sploh uspe. »Tvoje delo te spremlja vedno in povsod in nikoli nimaš zares premora. Moj delovnik tako ne traja od osmih do štirih, pač pa štiriindvajset ur. Sicer pa ne moremo mimo dejstva, da se je pri nas kar težko uveljaviti na trgu in z lepega začeti risati ter prodajati dela, pa naj bo to slikarsko delo ali ilustracija. Nekatere stvari je preprosto treba razumeti, če želiš opravljati poklic umetnika. Umetnost je način življenja. In stvar srca. In želje. In radovednosti.«
Ob vprašanju, kaj od naštetega počne najraje, odvrne, da še vedno najbolj uživa v slikanju. »In to na velika platna. Nekako svobodno se počutim, če lahko ustvarjam na tako velike formate. Slikanje zame pomeni odmik od resničnega življenja, popolno umiritev, hkrati pa me navdaja občutek, da ne morem nikoli dovolj dobro nečesa narisati in naslikati, kar me nekako žene naprej. Pa tudi atelje, kjer ustvarjam, je prav magičen prostor, prostor samote. Sem pa slišala, da nekateri pravijo, da je ilustracija miniaturno slikarstvo, in to je čista resnica. Tako da lahko rečem, da tudi ilustriram zelo rada. Recimo, da mi je najljubša modna ilustracija, čeprav se tudi drugih motivov ne branim.«
In kaj Nino še zanima poleg ilustracije? »Veliko stvari,« se smeji. »To je bil tudi vedno vzrok za mojo rahlo frfotavo naravo. Šalo na stran, zelo me veseli snovanje vizualnih kreativ na področju komunikacijskih strategij, kar vsakodnevno počnem ob ilustraciji in slikanju – skozi to se razodene moja družboslovna plat, se dotakne vizualnega in tega, da sem neskončno naklonjena raziskovanju človeške psihologije. Pa razumevanje in dojemanje kompozicij in barv, kjer koli. Pa risba. Pa fotografija … Ah, ja. To je ta hiperaktivnost!« (smeh) Zelo rada prisluhne tudi kakovostni glasbi, obišče galerije in muzeje, prebere kakšno knjigo o psihologiji in se uči – tako treniranja svojih čutov kot razumevanja drugih ljudi. Kadar se želi res odklopiti, pa spije dobro kavo in preživlja čas z najbližjimi, ki jih zaradi napornega urnika redkeje vidi. »In pa – zelo rada se vračam v rodni Maribor ter naravo, ki ga obdaja. Nikoli ne bom nehala zavijati po štajersko,« šaljivo sklene.
