Po Marjanovi življenjski zgodbi bi zlahka posneli hollywoodsko uspešnico. Vile rojenice so bile hudo radodarne predvsem s težavami, natresle pa so mu tudi nekaj dobrih lastnosti, s katerimi jih je potem premagoval vse življenje. Rojen je bil 27. aprila 1931 na Gorenjskem revni bajtarski mami, v časih, ko so nezakonski otroci veljali za veliko sramoto. Že pred njegovim rojstvom se je njegova mama spopadala s hudim pomanjkanjem in revščino. Ker ni šlo drugače, je sina že pri devetih letih dala služiti za pastirja. Vendar ga niti to ni izkopalo iz revščine in nenehnega pomanjkanja, ko je bil, čeprav je že kot otrok trdo garal, več lačen kot sit. Uteho za ranjeno dušo je našel v neokrnjeni naravi, s katero je bil obdan, ko je pasel živino, in glasbi. Nekako je preživel težka vojna leta. Ko ga je neki partizan naučil na harmoniko zaigrati nekaj skladb, se je Marjan odločil, da bo postal glasbenik.
Preberite tudi: Ani Dolinar zaradi zapletov prekinili nosečnost. Kliknite TUKAJ!
Vendar tudi tu ni imel sreče: namesto da bi se veselil konca druge svetovne vojne, se je moral spopasti s hudo poškodbo. V tistih časih je bilo vsepovsod polno orožja in Marjanu je prišla v roke bomba, ki mu je eksplodirala v roki in raztrgala dlan. Sanje o glasbeni karieri so se mu v trenutku razblinile. A ker je imel železno voljo do življenja, se je oprijel druge rešilne bilke: teta mu je pomagala, da je končal šolo in maturiral na kranjski gimnaziji, nato pa še diplomiral na višji pedagoški šoli. »Ta študij sem izbral iz enega razloga – da bi pomagal otrokom. Nikoli ne bom pozabil nobenega, ki je bil dober in pomagal meni, zato sem se odločil, da bom to počel tudi sam,« je povedal pred časom, za večno hvaležen tistim, ki so mu v najtežjih trenutkih stali ob strani.
Od otrok do glasbe
Poškodovana roka ga je zaznamovala za vedno, vendar zaradi tega ni obupal. Namesto da bi se posvetil ubiranju tipk na harmoniki, se je posvetil petju, pisanju skečev in zabavanju ljudi. V tem je bil več desetletij več kot odličen. Po končanem študiju je dobil priložnost pri takrat nastajajoči slovenski televiziji, kjer je sprva sodeloval pri ustvarjanju otroških oddaj. Kot velik domoljub se je z navdušenjem posvečal svoji drugi ljubezni – narodno-zabavni glasbi. Bil je tisti, ki je dal pobudo za nastanek prvega slovenskega narodno-zabavnega ansambla. S sošolci na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani so daljnega leta 1952 ustanovili legendarne Beneške fante, ki jim je tudi nadel ime. Marjan se takrat še ni zavedal svojega velikega talenta – zabavati ljudi. V naslednjih letih ga je dodobra razvil in izpilil.
Polne dvorane, topla srca
Sledilo je skoraj trideset nepozabnih let, v katerih se je za vedno zapisal v srca ljudi. Povojna desetletja so bili nori časi, vse je bilo v povojih, ljudje pa željni zabave. »Dnevno smo imeli tudi po pet koncertov v nabito polnih dvoranah. Meni je bil aplavz zadovoljnih ljudi največja nagrada,« je povedal Marjan, ki je zaradi svoje dobrote in srčnosti z lahkoto navezoval stike, ljudje so uživali v njegovi družbi in ga vabili na najrazličnejše prireditve in nastope. Sam je zelo cenil svojega vzornika, prijatelja in sodelavca na RTV Franeta Milčinskega - Ježka, ki ga je znal odlično imitirati. Marjanu pa je zmanjkovalo časa, da bi ustregel vsem, ki so želeli sodelovati z njim: veljalo je namreč, da česar koli se je lotil, se je spremenilo v zlato oziroma uspešnico, ki jo imajo ljudje radi še danes. Prepeval je v zasedbi Dobri znanci, s katerimi so ustvarili uspešnico za vse čase Šumijo gozdovi domači. Sodeloval je z Ansambli Henček, Vita Muženiča, Mihe Dovžana, Štirimi kovači, bil je prvi humorist Ansambla Lojzeta Slaka in še bi lahko naštevali.
Čeprav je bil sam neznansko uspešen, je ostal skromen. Ansambel bratov Avsenik je bil zanj prava svetinja. Ko ga je Slavko Avsenik povabil k sodelovanju, je bil počaščen, a se ni počutil dovolj samozavestnega, da bi sprejel povabilo. Zavrnil ga je z besedami: »Hvala za zaupanje, a tega povabila ne morem sprejeti, ker na žalost ne znam nemško.«
Namesto osvajanja tujine z Avseniki je raje še naprej razveseljeval domače občinstvo. Najbolje se je ujel s kolegico humoristko Ičo Putrih, s katero sta ustvarila številne iskrive zabavne domislice, ki sta jih med občinstvo stresala tako na nastopih v živo kot na malih zaslonih. Mnogi se še danes hahljajo ob njunih zabavnih dialogih, v katerih sta se zbadala, da je bilo veselje. Iča je te dni neutolažljiva, saj je izgubila dolgoletnega prijatelja. Kljub temu pa je hvaležna za vse lepe trenutke, ki sta jih doživela skupaj in prenesla ljudem. Za vedno si bo zapomnila pokončnega, srčnega in sočutnega moža, ki ga nobena ovira v življenju ni ustavila. Res bi si zaslužil, da bi se mu vodilni na RTV, v hiši, kjer je preživel dolga leta in tudi naletel na številne ovire, poklonili s tem, da o njem posnamejo film, ki bi nedvomno bil marsikomu v navdih.
