Črna kronika

Težki časi za Urško Vučak Markež: zgodba še ni končana

Eva Jandl, Zvezde
16. 9. 2018, 07.44
Posodobljeno: 16. 9. 2018, 08.57
Deli članek:

Prijetna in zabavna Urška Vučak Markež bo s koncem septembra postala kraljica večerov na TV Slovenija, saj jo bomo lahko gledali v kar dveh oddajah – Slovenskem pozdravu in kvizu Kdo bi vedel. Za vedno nasmejanim obrazom Urška skriva trpko življenjsko preizkušnjo, ki jo je premagala skupaj z možem in otrokoma, čeprav zgodba o zdravljenju še vedno ni končana. »Midva sva še vedno na poti,« iskreno priznava.

Revija Zvezde
Čeprav uživa v vsem, kar ji prinaša življenje, je njena najljubša vloga še vedno vloga mame dvema najstnikoma.

»Sem bolj občutljiva, kot je videti, hitro si vzamem stvari k srcu. Na zunaj sem nasmejana in pozitivna 'donda', ki ji nihče nič ne more. Seveda ni niti približno tako. A tega, da je človek ranljiv, drugim ne dam vedeti. Takšna sem že vse življenje. Nikoli nisem nikomur pokazala, ne doma, ne v šoli, ne prijateljem, da sem nežna in občutljiva duša. Vedno sem se kazala kot trmasta, samovoljna, skratka bolj 'ravs baba'. To je moja obramba,« pravi Urška. Vedno je bila deležna zbadljivk, pravi, a to premaguje s humorjem. »Raje se norčujem iz sebe kot iz drugih. Če se kdo norčuje iz tebe, veš, kako to boli in tega ne želiš povzročiti drugim.«

Preberite tudi: Nesrečna Lana - zakaj sta se razšla? Kliknite TUKAJ!

A v prihodnjih mesecih Urška za tovrstne skrbi ne bo imela veliko časa. S svojim humorjem bo postala prava kraljica večerov na TV Slovenija. V oddaji Slovenski pozdrav bo imela svojo Urškino svetovalnico. »Saj veste, da zelo rada pametujem in vedno imam kakšen nasvet v rokavu. Ker ne znam nehati govoriti, mi bodo vseeno verjetno napisali okviren scenarij,« pojasni novost v tej priljubljeni oddaji. Hkrati pa bo vskočila na mesto kapetanke Ane Marie Mitić v oddaji Kdo bi vedel. Zraven pa bo še naprej nastopala tudi v gledališču in skrbela za računovodstvo v podjetju moža tapetnika.

Revija Zvezde
»Biti igralec je otroška igra in jaz iz te igre nočem izstopiti,« pravi Urška Vučak Markež.

Boj z depresijo in odvisnostjo

Urška se je pred štirimi leti začela zdraviti zaradi depresije, njen mož pa je imel težave z odvisnostjo od iger na srečo. »Vse me je žalostilo, nič me ni razveselilo. Bila sem nezadovoljna, bolj ko sem želela nekaj narediti, bolj se ni nič premaknilo, vse to pa me je pahnilo v res slabo voljo. Mož je imel težave z odvisnostjo od iger že ves čas, odkar se poznava, začela pa sva hoditi že, ko je bilo meni komaj šestnajst let. Vmes sva se večkrat razšla, zadnjih osemnajst let pa sva skupaj brez prekinitev. Njegova odvisnost ni bila nekaj novega, kar bi me spravilo v depresijo. In takrat sva imela skupno obdobje depresije, ki se je potem končala zaradi njegove odvisnosti, saj je moral na zdravljenje. In jaz seveda z njim, kot njegova partnerica, oba sva sodelovala pri zdravljenju. Skozi njegovo zdravljenje sem bila zdravljenja deležna tudi jaz,« pravi Urška, ki v svojem humornem slogu razloži, kako so ugotovili, s čim se spopada sama. »Mož je imel najprej hospitalno zdravljenje, tri mesece in pol je bil v bolnišnici. Jaz sem bila seveda njegova opora in podpora, a psihiatri in psihologi so hitro ugotovili, da je tudi žena 'čisto mimo', torej da imam tudi sama težave,« razlaga Urška. »Seveda me niso zaprli skupaj z možem, so mi pa pomagali. Pogoj zdravljenja je bil, da se po končanem zdravljenju pridružiš kakšni skupini, in tako z možem že več let obiskujeva skupino Zdravljenih alkoholikov na Ptuju. Mislim, da se v življenju vse zgodi tako, kot se mora. In midva z možem sva imela po eni strani grozno izkušnjo, po drugi strani pa je bilo to najboljše, kar se nama je zgodilo, saj imava zdaj, po zdravljenju, lep odnos. Naučila sva se delati na odnosu, bolj se zavedava težav in jih rešujeva. Mnogi, ki svojih težav niso nikoli rešili, pa živijo drug mimo drugega. Midva pa ne smeva imeti neurejenih odnosov, ker ravno ti vodijo v odvisnost. Ker ko si enkrat odvisnik, si vedno odvisnik: mi pravimo, da imaš v sebi leva, ki spi. Ne smemo ga buditi.«

Zdaj je njun odnos boljši, a se še vedno vsak dan trudita zanj. Njuna otroka, enajstletna Nina in devetletni Grega, sta skupaj s starši prebrodila viharna leta in Urška zaslugo, da so zdaj družina z urejenimi odnosi, pripisuje tudi njima. »Otroka ne marata prepirov, saj ju je strah, da bi družina razpadla. Tudi če se o tem ne pogovarjaš, otroci to nekako začutijo in se bojijo rešitve, ki za njih ne bi bila prijetna. Otroci vedo, da če ti oni rečejo, da se ne prepiraj, se potegneš nazaj. Vidim celo, da uporabljata metode, ki jih uporabljam sama, kadar se prepirata. Pri nas doma je predvsem zelo glasno, sama imam kar močan glas, in če sem pod vplivom čustev, ju kar malo prestrašim. In potem mi hitro pokažeta ogledalo, ko sama vpijeta med prepiranjem, tako da zdaj rešujemo še to.«

Sicer pa otroka rada gledata svojo mamo na malih zaslonih in sta nanjo ponosna, pravi Urška, le tega ne marata, da jo ljudje ustavljajo na cesti in klepetajo z njo, saj se jima zdi, da predolgo traja. Veseli jo, da je lahko zaradi narave dela tudi veliko z njima, pa čeprav se na delo vozi v Ljubljano. »Največ nam pomeni skupno druženje, radi imamo družabne igre, radi kartamo, kopamo se v toplicah, najraje pa gremo na družinske aktivnosti in izlete po Sloveniji. Radi pa tudi doma gledamo televizijo in se crkljamo. Obiskujemo tudi dedke in babice – najini starši so ločeni in živijo na različnih koncih Slovenije, zato je logistično več dela za obiske pri njih.«

Pred kratkim je diplomirala

»Kot umetnica imam dovolilnico, da sem malo drugačna,« v smehu pove Urška, ki je od nekdaj vedela, da bo igralka, vseeno pa je študirala matematiko. »Matematika mi je bila všeč, ker je tam red, čeprav imam rada tudi to, da stvari nalagam in jih pozneje pospravim. Red imam rada na način, da ima vse svoje mesto, svoj predalček. Za ustvarjalnost pa včasih potrebuješ razmetano pisalno mizo, pri čisti mizi se ne boš ničesar spomnil,« se nasmeji in pojasni, da je igralstvo pravzaprav otroška igra. »Vedno sem rada igrala, že kot otrok. Včasih si mislim, da v nekaterih to pač ostane – vživljanje v vloge je domena otrok. Biti igralec je otroška igra in jaz iz te igre nočem izstopiti. Doma so mi govorili, da mora imeti človek izobrazbo. Razmišljala sem o študiju igre pri nas, a se mi je zdelo, da nisem dovolj dobra za igralko, kot drugo izbiro pa sem imela matematiko. Dolgo sem študirala, a šele ko me je država z zakonom prisilila, sem dokončala študij. Včasih sem inštruirala matematiko, a zdaj je moj poklic igralka in vesela sem, da se lahko s tem tudi preživljam.«

Igrala je v več serijah, poleg rednega dela na televiziji pa nastopa tudi v gledališču – v predstavi Dekliščina igra enaindvajsetletno dekle, hkrati pa bo zaigrala še v predstavi Menopavza ob boku Helene Blagne, Salome in Zvezdane Mlakar. »Jaz se kar smejim, ko slišim, kakšna ekipa smo. To bo res zanimivo. Helena je prava diva, kaj naj jaz počnem ob njej? Pa Salome? No, z Zvezdano mi bo šlo, saj je Štajerka. Pa tudi, kako se bom zdaj pretvarjala, da sem v menopavzi? Tako mlada sem po duši.«