Na srečanju z otroki se je spominjal svojih šolskih dni. »Moja ljubezen do športa je zrasla ravno na teh igriščih in travnikih, po katerih se podite vi. Kot otrok nisem poznal meta kladiva, zelo dobro pa sem poznal atletiko, ekipne športe, met žogice. Na osnovni šoli je bil zelo prisoten športni duh, vse odmore smo preživeli na igriščih,« je povedal in nadaljeval: »Doma sem bil na kmetiji, tekal sem gor in dol, mislim, da se je iz te ljubezni do gibanja največ razvilo.« Otroke je pozval, naj se tudi sami čim več ukvarjajo s športom. »Zdrav duh v zdravem telesu prinese uspehe tudi na drugih področjih, ne le v športu,« jim je modro svetoval. Primož si je želel že od malega postati profesionalni športnik, z metom kladiva je začel pri petnajstih letih. »Na svojih prvih olimpijskih igrah v Sydneyju sem bil 38., a tega marsikdo ne ve. Bil sem odlično pripravljen, a trema je naredila svoje,« je razložil otrokom.
Ljubezen do športa ga je vlekla naprej in osem let pozneje je v Pekingu osvojil zlato olimpijsko medaljo. Enaindvajset let treningov, od tri do sedem ur dnevno je bilo za njim, pogosto so bile roke črne od kladiva, je otrokom, ki so ga zbrano poslušali, povedal Primož Kozmus. Prišel je tudi kakšen dan, ko se mu je zdelo, da ima vsega dovolj, vendar se je naučil iti naprej. Otrokom je položil na srce, da je za dosego ciljev pomembna tudi vztrajnost. Primož je bil zadovoljen, da se je lahko družil z otroki, še posebno ker se zaveda, kako lahko s svojim zgledom navdihuje mlade.
