Erika, najstarejša od štirih sester Fabjan, je pred dobrim letom preživljala najtežje čase svojega življenja: po slovesu od odbojke na mivki je podpisala pogodbo z grškim klubom za igranje dvoranske odbojke. Na tekmi je skočila in si hudo poškodovala koleno. Z operacijo so ji v Atenah zašili strgano sprednjo križno vez, čakala jo je dolgotrajna rehabilitacija. Sreča v nesreči jo je pripeljala v objem postavnega Srba Arsenija Mutapčije. »On je vse, kar sem si želela od moškega. Končno so se stvari postavile na svoje mesto,« pravi zdaj lepa tridesetletnica.
»Težko je priznati, a moje kariere je konec. Po poškodbi mi je bilo vse bedno, brez odbojke si nisem predstavljala življenja. Z Arsenijem sva se spoznala na Facebooku. Ko mu v Kazahstanu niso plačali, je prišel v Ljubljano. Pisal mi je, ali bi se dobila, vendar sem se tako smilila sama sebi, da si nisem želela na pijačo z njim. A je usoda hotela drugače. Srečala sva se na nekem turnirju in se začela pogovarjati. V meni je prižgal iskrico. Nato sva se še nekajkrat dobila. Dolgo sem se spraševala, kakšnega moškega bi si želela ob sebi. Počasi mi je zlezel pod kožo. Z menoj je bil ob mojih največjih preizkušnjah. Iz dneva v dan sem bila bolj zaljubljena,« se spominja. Na začetku sta se pogovarjala v angleščini, saj Erika ne zna srbsko. Premagala sta jezikovno oviro. Nato je Arsenije podpisal pogodbo s klubom v Turčiji. Odpotoval je v bližino meje s Sirijo, v mesto Ufa. Poskušala sta se videti vsaj enkrat na mesec. Enkrat je šla ona tja, drugače pa se je on potrudil priti k njej.
»Z njim mi je lepo. On je moški, kakršnega potrebujem. Po treh mesecih me je zasnubil: v kuhinji sem rezala papriko, on pa me je po slovensko vprašal, ali bi se poročila z njim. Mislila sem, da se šali, zato je nadaljeval še srbsko, nazadnje pa me je še v angleščini vprašal: 'Will you marry me?' Poklicala sva domače, ki jih je skoraj kap. Nato sva šla kar v trenirkah v zlatarno, kjer sem si izbrala prstan,« se spominja. Poroka bo poleti. Soglasna sta, da bosta imela samo intimen obred zase in za najbližje.
Erika težko prenaša ločenost od zaročenca. Komaj čaka, da se bo konec meseca vrnil v Ljubljano. »Dneve si zapolnim s fizioterapijo, s Simono trenirava otroke in odrasle, do poletja nameravam diplomirati. Z Arsenijem sva skupaj dobro leto in kujeva načrte za naprej: odločiti se bo moral, ali bo še igral, se udejstvoval kot trener ali pa celo pomagal mojemu očetu v podjetju. Je vsestranski moški, ki mu ni težko poprijeti za nobeno stvar.« Eriko čaka še pot v Novi Sad, da bo spoznala njegove starše. Zdaj se poznajo samo prek Skypa, saj ni bilo časa za obisk.
Arsenije se v Turčiji uči slovenščino. »Pri tem je zelo temeljit in me včasih spravi v zadrego z vprašanji o slovnici. Z njim se pogovarjam po slovensko, on mi poskuša odgovarjati v slovenščini, obenem pa se nauči tudi moje napake,« pravi Erika, ki s svojim dragim že razmišlja o gradnji hiše na Dolenjskem, pa tudi o povečanju družine. Odkar je teta ljubki Kiari, hčerki sestre Simone, je navdušena nad otroki in rada priskoči na pomoč kot varuška. Tudi Arsenije obožuje deklico in se veseli, da bo takšno imel tudi sam. »Življenje je res neverjetno! Ko ne pričakuješ ničesar, se ti zgodi najbolj neverjetna stvar na svetu. Res sem srečna!«
