Micka in Dušan, imenujmo ju za namen te zgodbe tako, sta soseda nekje na obrobju Ljubljane in se že pred obravnavanim dogodkom 19. septembra 2009 nista marala kaj prida.
Tako je tistega dne med njima spet kakor vihar izbruhnil spor zaradi kumare, ki je Mickinemu soprogu padla z balkona na Dušanovo posest. To je videl Dušanov sin in o tem takoj obvestil soseda, obveščena pa je bila tudi Micka, ki je s polnimi usti gorkih besed na Dušanov račun (»srbjanarji, ciganarji, mamilarji«) hitela pobirati kumaro s tal. Takrat naj bi Dušan precej starejšo Micko s komolcem udaril v obraz. Dušan je bil v kazenskem postopku na prvi stopnji spoznan za krivega, višji sodniki pa so ga potem oprostili očitka povzročitve lahke telesne poškodbe. Poražena Micka je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pot pravde, kjer ji je nato delno uspelo s svojimi zahtevami.
Opravili tudi rekonstrukcijo dogodka
Tožnica je pritožbi med drugim navedla, da je toženi učitelj na eni od srednjih šol, zaradi česar je njegovo ravnanje toliko bolj nedopustno.
Na pravdi so sodniki tuhtali, ali je toženi res udaril tožnico, in če jo je, kakšna škoda ji je bila povzročena ter ali je zanjo sokriva. Prvostopenjsko sodišče je potem, tudi na podlagi rekonstrukcije ob hkratnem zasliševanju izvedenca medicinske stroke, odločilo, da je za »škodni dogodek« kriv izključno toženi in mora tožnici plačati 1635 evrov odškodnine za nepremoženjsko škodo (udarnina velikosti dva krat dva centimetra) z zamudnimi obrestmi. Oba pa sta se na takšno odločitev pritožila in z zadevo so si razbijali glavo še višji sodniki. Ti so pritožbi zavrnili kot neutemeljeni in primer decembra lani pravnomočno zapečatili, stroške pravnega postopka pa razdelili med sprti strani.
Oba sta se na odločitev pritožila
Tožnica je sicer v pritožbi grajala prenizko odškodnino, češ da so sodniki premalo upoštevali toženčev nesorazmeren poseg v njeno telesno integriteto, pa tudi da je učitelj na eni od srednjih šol, zaradi česar je njegovo ravnanje toliko bolj nedopustno. Toženec na drugi strani je v pritožbi navajal, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno, da se tožnice ni niti dotaknil, kaj šele da bi jo s komolcem v glavo, kar je po njegovem mnenju v nasprotju s fizikalnimi zakoni – namreč da bi jo udaril z desnim komolcem za njeno levo uho, ko pa sta v trenutku udarca stala drug drugemu nasproti. Prepričan je, da se je tožnica sama nekako udarila z glavo v podest, grajal pa je tudi višino prisojene odškodnine.
Nasilje ni dopustna reakcija na žaljivke
»Četudi je tožnica toženca žalila, je toženec ne bi smel udariti in telesno poškodovati. Ne gre za deljeno odgovornost, za škodni dogodek je v celoti odgovoren toženec. Praviloma fizično nasilje ni dopustna reakcija na verbalne žaljivke. Ob tem je treba imeti pred očmi tudi okoliščino, da je tožnica starejša ženska, toženec pa torej od nje mlajši, močnejši moški in da ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica pri tožencu povzročila kakšen afekt ali ga kakorkoli pozivala k telesnemu napadu,« med drugim piše v pravnomočni razsodbi ljubljanskih višjih sodnikov.
