In, kot pravi, sedaj srfa na tem valu. Je solastnik podjetja za proizvodnjo in distribucijo zdrave hrane, vodi agencijo za modele, z vsem srcem je vpet v center Vidim cilj, ki vključuje v športne dejavnosti za otroke z različnimi razvojnimi posebnostmi. Njegovo življenje je polno in dinamično, zato je kar nekaj časa trajalo, preden je uspel ta pogovor. Najprej je bil službeno v Parizu, nato se je pripravljal za pot v Dublin, vmes je imel veliko obveznosti doma … A je le uspelo, čeprav je imel glede teme sprva kar malce pomislekov.
Alen Kobilica je (glede na druge modele) vstopil v mednarodni svet mode dokaj pozno; šele pri 27 letih. Toda njegov deški videz je ta leta skrival, hkrati pa je bil že dovolj zrel, da je z vso odgovornostjo in profesionalnostjo opravljal svoje delo. Hitro je prišel na sam vrh, saj je razumel, kaj to delo zahteva – človeka, ki zna z vsem dostojanstvom predstaviti oblačilo oziroma, ki se prilagodi in dodatno oplemeniti to, kar predstavlja. Delal je za kreatorje, kot so sloviti Armani, Gianfranco Ferre, Krizia, Fendi, Ermenegildo Zegna in mnogi drugi; bil obraz za dišavo Rochas Aqua Man, za ure Bulova, za očala Davidoff, pa še bi lahko naštevali. Pri svojem delu je bil vseskozi obdan s številnimi ženskami – od manekenk do tistih za odri – asistentk, frizerk, maskerk … Lepe ženske so bile na vsakem koraku in z njimi tudi vsepovsod polno impulzov, na katere noben mlad fant ni imun. Doda pa, da samo lepa embalaža še ni dovolj – ne za ljubezen ne za posel. »Seveda se na prvi pogled ne zaljubimo v nekoga zato, ker ima čudovit karakter, saj tega niti ne moremo vedeti, ampak nas najprej pritegne lepota, ki jo tisti hip ujamemo – za nekoga so 'usodne' oči, za drugega lasje ali način gibanja … Toda ta lepota je le vstopnica, za kaj več pa je potrebna vsebina: pomembna je razgledanost, občutek za humor, iskrivost, odnos do vrednot, do narave, čustvena inteligenca … Srečo najde človek v vsebini, ne v embalaži,« pravi Alen.
Zaradi narave manekenskega dela so bila takratna razmerja – kljub temu, da je našel v njih več kot le zunanjo lepoto – kratkotrajna: »Ljubezen se niti ni mogla razviti, pogosto sva oba morala že čez nekaj dni, včasih pa celo že naslednji dan vsak na svoj konec sveta.« Daleč od oči pa je tudi daleč od srca. Delal je po celem svetu, na vseh kontinentih, predvsem pa v Milanu, Parizu, New Yorku in Londonu. Uspeti v tem svetu pa zahteva svoj davek; ker pa je le redkim dano priti v sam vrh, so vse odpovedi 'same po sebi umevne'.
Armani
Kako izjemen model je bil Alen, potrjuje tudi dejstvo, da ga je za svojega manekena izbral tudi Giorgio Armani; zanj velja, da je med redkimi modnimi kreatorji, ki sam izbira modele v živo, ne le po fotografijah. Pripoveduje čez koliko sit je moral, da je prišel v ožji Armanijev izbor. »Na prvem »castingu« je bilo ogromna množica tako lepih fantov, da sem se vprašal, kaj jaz tam sploh počnem … Pozneje jih je ostalo 300 in nato le še 15, med katerimi so jih izbrali pet.« Ko je Giorgio Armani v italijanščini rekel svojemu asistentu, da si 'tega fanta želi za vse svoje modne revije', je bilo to seveda zelo lepo slišati. Armani seveda ni vedel, da ga je Alen razumel, da govori več jezikov, tudi italijansko. Alen je predstavljal oblačila vseh njegovih linij: Giorgio Armani, Emporio Armani, Armani Jeans, Armani Underwear. Občuduje ga tudi zato, ker sam sodeluje pri celotnem procesu, ker se zanima za ljudi, ki delajo zanj, kar je pri velikih kreatorjih sicer redko. Alenovo ime je poznal že po prvi reviji, na pripravah se je v odmoru z njim usedel kar na tla. »Ni se mu treba bati, da bo z domačnostjo in prijaznostjo izgubil ugled in spoštovanje; tega se ne da ustvariti z vzvišenostjo ali s pozerstvom, ampak z genialnostjo in delom.« Ko je Alen prvič nastopil na Armanijevi modni reviji, je bila gostja Naomi Campbell. Alen pravi, da ima v resnici kratke lase, dolgi pa so »dodani«, da pa ima čudovito »gazelasto« postavo.
Za manekena je pomembno, kdo ga zastopa. Sprva je imel Alen agenta, nato pa ga je skozi celo njegovo karierno zastopala ženska. Še vedno imata fantastičen prijateljski odnos.
Družina, morje, šola … in diagnoza
Alen Kobilica se je rodil konec avgusta 1970 v Kopru. Tam je preživel prva štiri leta, potem pa se je družina preselila v Ljubljano. »V Koper – k noni in nonotu – pa sem se vračal prvi dan vsakih počitnic in se vrnil v Ljubljano zadnji dan teh.« Pripoveduje o noni, ki je morala prezgodaj odrasti, ker je pri sedemnajstih letih prevzela skrb za dve mlajši sestri in brata, ker so jim na isti dan ubili oba starša. Seveda je to zelo zaznamovalo njeno življenje. Nona je le malo mlajša od nonota, ki je čil kljub svojim nekaj več kot 90 letom. Alen je na njiju, pa tudi na Koper in na morje tesno vezan – rad ima prostranost, odprtost, svobodo.
Ne moremo mimo vprašanja, povezanega z Melanijo Knavs, današnjo prvo damo ZDA. Njene sošolke in prijateljice so v izjavah za medije govorile, kako lep in zaljubljen par sta bila, le Alen o tem nič ne govori. To, s čimer bi se marsikdo pohvalil, ohranja zase, ker je džentelmen. Ob tem se spomnim kitajske misli, da kdor nima lastnega sijaja, ga tudi sij drugih ne more osvetliti; no Alena osvetljujejo in krasijo številni vrhunski dosežki na različnih področjih – tudi humanitarnem, zato se mu ni treba kititi z zgodbami, ki so že davno mimo.
Po končani srednji šoli naj bi na mamino željo nadaljeval študij na Biotehniški fakulteti, toda odločil se je po svoje – izbral je Fakulteto za šport. Gibanje je tako rekoč njegov zaščitni znak. Kot poudari, pa zelo rad svoje znanje predaja naprej, zavod Vidim cilj pa združuje oboje. Toda ta je nastal šele po tem, ko je izgubil vid. Alen, ki je bil vedno poln energije in optimizma, se je nekaj časa pred tem počutil vse slabše in slabše. Toda zdravniški testi niso kazali na resnejše težave, zato ne čudi, da je ena od zdravnic menila, da gre za krizo srednjih let.
Ob diagnozi – benigni tumor v možganski ovojnici – bi se marsikdo sesul. Alenu pa je dobesedno odleglo. Dobil je pojasnilo za slabo počutje, za nekatere nerodnosti, občasno pozabljivost, za posamezne »fleše« pred očmi … Da je bil tumor tako pozno odkrit, je »krivo« tudi dejstvo, da ni imel klasičnih težav, ki jih povzroča takšna diagnoza – ni mu bilo slabo, ni imel glavobolov. Po operaciji je 14 dni še videl, nato ne več. Kljub zdravim očem in zdravim možganom je pot med njima – verjame, da le začasno – prekinjena, zato ne vidi. Verjetno je to posledica spremenjenega pritiska v predelu, kjer je bil nekoč tumor.
Ne moremo mimo vprašanja, povezanega z Melanijo Knavs, današnjo prvo damo ZDA. Njene sošolke in prijateljice so v izjavah za medije govorile, kako lep in zaljubljen par sta bila, le Alen o tem nič ne govori.
Paleta polnih okusov
Življenje se je začelo na novo, ker je borec, je dejstvo, da ne vidi, sprejel kot izziv. V tem obdobju ogromnih sprememb se je med drugim razšel s svojo partnerico Karin, toda njuna sedemletna ljubezen je prerasla v iskreno prijateljstvo in poslovno sodelovanje. Z njo in še dvema partnerjema so ustanovili podjetje Organika+. Že nekaj let prej sta s Karin intenzivneje raziskovala zdravo hrano, saj sta se zavedala, da je hrana pomemben del v mozaiku življenja, pa tudi, da pridelava hrane pomembno vpliva na zdravje našega planeta in ljudi, zato zagovarjata le ekološko pridelano hrano. »Ko sem se začel prehranjevati z ekološko in rastlinsko hrano, sem šele doživel paleto polnih okusov; ti so namreč v klasični prehrani osiromašeni zaradi pesticidov, herbicidov, pri predelavi te pa zaradi dodajanja ojačevalcev okusa, zaradi rafiniranega sladkorja, hormonskih motilcev … Vesel sem, da se končno vračamo nazaj h koreninam, k zdravi, kakovostni in okusni hrani naših starih staršev.« Toda Alen ni fanatično obremenjen z naravno in ekološko hrano; ko je, na primer na poti, se zna tudi prilagoditi. Če pa le ima priložnost, ozavešča o pomenu zdrave prehrane ter o skrbi za zdravje planeta, narave in ljudi, še zlasti otroke, s katerimi zelo rad dela.
Od nekdaj je veljal za »izbirčnega« glede deklet in izbirčnega – v najboljšem pomeni besede – tudi glede hrane. Ena od manekenk, s katero je delal v New Yorku, mu je prinesla »Organic food bar«. Bila je prepričana, da je to prava hrana zanj in prav je imela. Stopil je v stik s proizvajalcem, in ko je ta spoznal, kdo je Alen, kaj vse počne in kakšen odnos ima do kakovostne in dobre hrane, mu je takoj zaupal distribucijo. Toda bistvo podjetja Organika+ je lastna proizvodnja ekoloških produktov, tudi odmevnega sladoleda Indy&Pippa, pri katerem so vse sestavine ekološkega izvora, ne vsebuje živalskih sestavin (mleka ali jajc), rafiniranega sladkorja, soje in glutena; tudi lončki so biorazgradljivi. Ta poseben sladoled si je že odprl vrata v svet.
Spomini na barve
Pogovarjala sva se v njegovem stanovanju, ki ga je kupil, ko je še videl – s terase je pogled na polje in gozd in na drugi strani na hribe. Opremil ga je tako, da – z vsemi podrobnostmi vred – odseva njegovo estetiko. V dnevni sobi ima rože – odkar se je vselil, so že neverjetno zrasle. Postreže mi z ingverjevim čajem; doda, da je neoporečen ekološki pridelek, o čemer sploh ne bi podvomila, saj se ve, da kjer ima Alen kontrolo, ne sprejema kompromisov – zanj in za njihovo podjetje je samo najboljše dovolj dobro. Pravi, da si zna – ob obilju dela – dozirati tudi samoto in tišino, kar ga izpolnjuje. Veliko tudi »bere« oziroma posluša knjige, v zadnjem času ga še zlasti navdušuje astrofizika. Vendar pa je gibanje še vedno v prvem planu: »Vedno sem imel občutek, da najbolj polno živim, ko sem v naravi; tam se resetiram.«
Ko bo ponovno videl, meni, da bo znal svet in ženske gledati drugače, kot jih je gledal pred izgubo vida.
Pravi, da obožuje barve – vse po vrsti, še zlasti pa ima rad belo, ki prevladuje tudi v njegovem stanovanju, pa zeleno, oranžo in tudi rjave tone. Na steni ima veliko barvito sliko in tako pogovor pripelje do slikarstva in vse do Ivane Kobilca. Alenov oče, ki je vedno trdil, da so z njo v sorodu, je dobil tudi dokaz, kdaj in zakaj se je »en i v njenem priimku izgubil«. Pogovarjava se o njenem znanju, odlični izobrazbi, o njenem velikem pogumu, o ustvarjalnem in boemskem življenju in svetovljanstvu. Pa tudi o nerazumevanju njenih domačih in o ozkosti, ki se je Slovenci ne moremo povsem znebiti; še zlasti v politiki ne, je kritičen Alen.
Prej je žensko pogledal, sedaj jo odkriva
Ker je do leta 2009 videl, nosi v sebi še vse slike, podobe, vse lepote sveta, ki jih sedaj oplemeniti še s svojim notranjim pogledom. »Velikokrat me vprašajo, kako vem, ali je neka punca prava zame, ko pa je ne vidim. Če sem v bližini ženske, ki ima, na primer, prijeten glas, vabljiv smeh … vprašam prijatelje, kako je videti.« Ob tem se Alen nasmehne, saj jo vsak vidi malce po svoje. Pa vendar se opis pogosto ujema z njegovo predstavo o tej ženski. »Najpomembnejše pa je, kaj ima ta ženska povedati, ali je prijazna, duhovita in – predvsem – ali nosi mir v sebi.« In ker z očmi (še) ne vidi, so se v njem prebudila mnoga druga čutila: »Bistvo je skoncentrirano v konici mojih prstov; vse, česar se dotaknem, dobi svoj smisel v konici mojih prstov. Ko s prsti polzim po njenem obrazu, njenem telesu, se mi riše njena podoba. Poleg dotika je zelo pomemben tudi vonj, pa smeh in ponovno – mir, ki ga oziroma če ga nosi v sebi.«
Tudi za kraje želi, da mu jih opišejo, nato pa dodaja slike iz svojega 'arhiva': »Ko smo sredi čudovitega zelenega gozda, ga čutim in dejansko tudi vidim takšnega. Sedaj vse spoznavam mnogo globlje, intenzivneje.« Ko bo ponovno videl, meni, da bo znal svet in ženske gledati drugače, kot jih je gledal pred izgubo vida.
In načrti? Ogromno jih ima, saj ima ogromno interesov. Veseli pa se tudi, da bo »v nekem primernem trenutku v prihodnosti imel družino in otroke«. Ali je ta trenutek že blizu, pa nam še ne želi razkriti.
