Ko se je leta 2004 pripeljala v Ljubljano, ni vedela, da bo Slovenija postala njen novi dom. A natanko to se je zgodilo.
Rodila se je v mestu Šikokučuo na Japonskem. Slikarstvo jo je že od nekdaj privlačilo. Ker je odraščala ob morju, so bili njeni prvi motivi povezani z njim, ribami, pokrajino. Pri petnajstih se je odločila, da se umetnosti zapiše za vse življenje, in po končani srednji šoli odletela na drug konec sveta, v angleški Newcastle, študirat slikarstvo. Bila je premlada, da bi se zmenila za vprašanje, ali je ni strah oditi tako daleč od doma, meni danes. In poleg tega je zelo slabo govorila angleško, tako da je imela s študijem jezika in drugimi obveznostmi toliko dela, da na domotožje ni imela časa misliti.
Sodelovanje med tremi državami, Japonsko, Anglijo in Slovenijo, jo je pripeljalo k nam, saj so bili njeni profesorji umetnosti in umetniške skupine, s katerim je sodelovala, v stiku z našimi umetniki, in zaželela si je spoznati še kakšno kulturo. »Takrat sem v Angliji živela že deset let. Drugih delov Evrope nisem poznala. Kar zadeva umetnost, sta si Anglija in Evropa povsem različni. Zato sem si resnično želela izkusiti drugačno Evropo. V Slovenijo sem v okviru programa študentske izmenjave z vlakom pripotovala prek Londona, Pariza in Dunaja, kar mi je bilo zelo všeč, saj sem videla veliko več, kot bi z letalom. Pot je trajala dva dni. V Ljubljani sem imela prijatelja Japonca, ki mi je pomagal najti stanovanje, hitro pa sem dobila tudi nove prijateljice.« Nepoznavanje jezika ni bila nikakršna ovira, saj so vsi, s katerimi se je družila, znali angleško in ji pomagali, kadar je potrebovala prevajalca, če je prišla v stik s kakšnim Slovencem, ki angleško ni znal, recimo na akademiji. Učenje slovenščine je bilo naslednji korak: »Sprva sem se hotela učiti kar sama, s knjigo, a ni šlo. Enoletni tečaj mi je zelo pomagal, ker je resnično načrten. Trajalo pa je nekje tri leta, da sem znala približno tako, kot sem si želela.«
Kako prijazni in odprti so Slovenci, je spoznala, ko jo je študijska pot zanesla v poljski Krakov, kjer ni bila deležna tako toplega sprejema. Dokončno se je v Slovenijo preselila leta 2006. Eden glavnih razlogov je bila, jasno, ljubezen. S partnerjem imata dve hčerki, Hanah in Sarah, ki sta stari devet in sedem let. Živijo v Preboldu, kjer ima prostore, v katerih ustvarja in vodi različne delavnice za otroke, pri katerih se ji včasih pridružita hčerki, saj poudari, da vsi otroci radi ustvarjajo. Delavnice ima tudi po drugih krajih. Prav tako sodeluje pri različnih performansih.
S hčerkama so Japonsko že obiskale, čeprav ne pogosto, ker je pot draga. Prav tako sta bila v Sloveniji njena starša: na poroki, mama pa ji je tudi prišla pomagat, ko je rodila. S hčerkama ohranja japonsko tradicijo, na primer pripravo čaja, in ju uči kaligrafije, a nič na silo. Po zaslugi spleta imata dostop do različnih japonskih oddaj, risank in podobno, tako da tekoče govorita japonsko. Prav tako se nekajkrat na leto srečajo z Japonci, ki živijo v Sloveniji. Čeprav ji je življenje tu zelo všeč, pogreša vsaj eno stvar, hrano. Od slovenske ima najraje joto, ki jo je, pravi v smehu, nekaj časa jedla kar naprej. Sicer pa seveda velikokrat pripravlja japonske jedi, ker rada kuha.
»Presenečena sem, da ima večina Slovencev rada japonsko kulturo,« še doda, »in v primerjavi z Anglijo jih kar nekaj govori japonsko. Slovenci so narod, ki je nadarjen za učenje jezikov in odprt do drugih kultur.«
