Že davno tega je Neca Falk prepevala o dekletu, ki je z vasi prišlo v mesto študirat, videlo, kako vsi ljudje hitijo, v panje, kjer živijo, z obrazi, obrnjenimi v tla. Pogrešalo je bolj pristno podeželsko življenje. Danes je takšno življenje na vasi samo še nostalgičen spomin tistih najsrečnejših, ki so imeli v otroštvu babice in dedke, živeče na kmetiji, kjer so preživljali brezskrbne počitnice. Pravzaprav je to že tako oddaljeno, da na to temo snemajo resničnostne oddaje, da lahko vsaj na daljavo podoživljamo nekaj, kar je izginilo za vedno.
Romana Krajnčan, glasbenica
»Počitnice sem preživljala pri stari mami Vidi v Cerkljah na Gorenjskem. 'Dota', ki sem jo dobila od nje, je prav gotovo ljubezen do vsega, kar je pridelano doma. Ona sicer ni imela kmetije, imel pa jo je njen brat Francelj, ki je imel res ogromno zemlje in mu je Vida veliko pomagala, jaz, mestno dekle, pa sem bila seveda tudi ves čas zraven. Še danes prisegam na ekološko pridelano hrano, ki zame ni moda, temveč nekaj, na kar prisegam od nekdaj in me spominja na prvinskost. Doma imam vrt, ki ga z možem obdelujeva, tako da imamo kar nekaj mesecev doma svojo zelenjavo in začimbe, in res sem vesela, ko si lahko na vrtu postrežem z vsem, kar dam v lonec. V jesensko-zimskih mesecih pa naročamo ekoizdelke pri preverjenih ponudnikih.«
Tanja Postružnik Koren, voditeljica
»Ko pomislim na otroštvo, pomislim na svojo babico, na Pohorje. Na neskončno dolge počitnice, na igranje v gozdu, na jagode in borovnice, na domače mleko in jajca, pečena na ocvirkih v težki črni ponvi, pomislim na sonce, veter, sneg do pasu, močne strele. Krasni spomini, ki me določajo. Pravijo, da naj bi otroka do petega leta oblikovalo okolje. Tudi zdaj, ko sem jaz mama dvema fantoma, jima skušam čim več tega dati – da sem z njima, da imam čas, da si me zapomnita kot mamo, ki je za vse hece. Želim jima dati ta spomin, da je starš tisti, na katerega se lahko zaneseta in s katerim se imata lahko dobro. Saj sem tudi jaz svoja najzgodnejša leta doživela v natančno takšnem okolju – bila je divjina, ampak bila je varnost, bila je odgovornost, ampak tudi veselje. Najpomembnejše stvari v življenju so najbolj preproste – tega me je naučila moja pohorska babica.«
Ani Frece, glasbenica
»V mladosti sem vsako poletje preživljala na kmetiji starih staršev, kjer smo z bratranci in sestričnami zganjali norčije, se igrali in seveda tudi delali. Vsak dan je bil popolnoma drugačen. Razna poslopja na posestvu, gozd in širni travnik so bili najboljše možno igrišče. Izdelovali smo bunkerje, se igrali v pesku, se kopali v potoku. Vsak dan pa smo tudi poprijeli za vsaj kakšno kmečko delo. Od pobiranja krompirja, spravljanja sena, molže krav do vožnje traktorja in še več. Vse to sem se naučila in mi je bilo v neskončno veselje. Najboljša izkušnja pa je bila, ko so nama s sestrično za en teden zaupali vodenje celotne kmetije, medtem ko so šli vsi drugi na dopust. Doma je ostala le stara mama, ki je bdela nad nama. Nalogo sva več kot uspešno opravili.«
Saša Lendero, glasbenica
»Čeprav sem bila še zelo majhna deklica, se nekaterih stvari iz časov, ki sem jih preživela na kmetiji prababice in pradedka na Brezovici, zelo dobro spominjam. Takrat smo še živeli na Rudniku in sem hodila k njima, kadar starši niso imeli varstva zame. Spominjam se vonja po beli kavi in prežganem sladkorju, ki se je cvrl na peči, predvsem pa prababičine velike ljubezni do živali. Nekoč nam je – pazila je nekaj otrok – prinesla pokazat piščančke in vsi smo bili zelo nežni do njih, ker nas je babica učila, da moramo biti spoštljivi do njih. Vse živali, ki sta jih imela na kmetiji, so vedno veselo pozdravile babico, kadar koli so jo zagledale, ker jih je imela tako zelo rada. To se mi je resnično vtisnilo v spomin.«
