Mnogi se veselijo prihajajočih praznikov – časa veselja, druženja in utrjevanja medčloveških vezi. Desetletja sta decembrske praznične dneve nestrpno pričakovala tudi Robert Bogataj in Meta Ornik, eden najtrdnejših poslovnih in zasebnih tandemov, ki sta bila skupaj tudi zaščitni znak otroških in mladinskih oddaj ter oddaje O živalih in ljudeh.
Sredi letošnjega aprila se je Robert po hudi bolezni poslovil. Za Meto se poslej svet vrti drugače. Ker se v naši družbi premalo govori o žalovanju, ki je v predprazničnem času za tiste, ki so pred kratkim izgubili ljubljeno osebo, še posebej težko, se je Meta kljub bolečini in praznini, s katerima se sooča, opogumila in iskreno spregovorila o svojih občutjih v tem času.
»Z nostalgijo se spominjam decembrskih praznikov svojega otroštva. Starši so mi znali vedno pričarati kaj lepega in prijetnega ter poskrbeti za vznemirjenje ob pričakovanju dedka Mraza. Verjetno sva si z Robertom tudi zaradi svojih lepih otroških izkušenj vedno, tudi v obdobjih, ko sva veliko delala, v teh decembrskih dneh vzela čas zase in za druženje s prijatelji. Čeprav sva sicer zelo rada potovala, sva bila v tem obdobju leta najraje doma,« se spominja Meta.
»Okraske za smrečico sva zbirala leta in leta, zelo zabavno se je bilo spominjati, kje sva dobila to zvezdico, od kod je ta snežak ... Kar se tiče drugih »prazničnih obveznosti«, pa sva si življenje zelo poenostavila. Bolj kot velike pojedine so nama bila pomembna spontana in sproščena druženja s prijatelji. Če je bilo treba kaj na hitro pripraviti, sva se hitro uskladila in v dvoje je šlo z lahkoto. Za vmes pa sva si najraje privoščila dolg sprehod v naravi, pa kakšno predstavo ... Vse to so bili lepi trenutki, ki jih zelo pogrešam,« je iskrena Meta in pove, da bo letošnje praznike preživela sama, podobno kot sta jih nekdaj skupaj z Robertom.
»Poskušam se spominjati mnogih lepih stvari, a se hkrati zavedam, da nič več ni in ne bo, kot je bilo. Ljudje radi rečejo, življenje gre naprej, a verjetno ne pomislijo, da po hudih izgubah zelo drugače teče naprej. Robertu sem ob slovesu obljubila, da bom marsikaj, kar sva počela skupaj, ohranila in še naprej počela sama.« Tako je pred kratkim prišla tudi na pletenje adventnih venčkov v Waldorfsko šolo, kamor sta leta in leta zahajala skupaj z Robertom.
»Ukvarjati se še naprej s stvarmi, ki sva jih prej počela v dvoje, je težko in lepo hkrati. Zato je na mojem decembrskem urniku kar nekaj prireditev, dogovorjenih srečanj s prijatelji, sprehodov s psičko Ajo ...« pravi. V uteho ji je ob pomoči bližnjih, prijateljev in staršev, ob naravi, kamor se vedno rada zateče, gotovo tudi ustvarjalno delo, ki sta ga včasih opravljala skupaj z Robertom. Kot urednica v uredništvu Otroškega in mladinskega programa je ves čas v stiku z mladimi, ki imajo sveže ideje in veliko energije. »Čeprav gre za različne generacije, smo sodelavci, ki lahko eden drugemu veliko damo in se dopolnjujemo z različnimi pogledi na svet. Prepričana sem, da je to formula za pravo medgeneracijsko sodelovanje.«
