Novice Svet24

Sebastian Ojsteršek je star komaj 24 let umrl 1. aprila 2012 v celjski bolnišnici, njegova starša Urška Trotovšek in Damijan Ojsteršek pa sta prepričana, da bi bil njun sin še živ, če bi zdravniki v UKC Ljubljana decembra 2011 pravilno ukrepali ...

Osebni arhiv pokojnikovih staršev

Sebastiana so konec leta 2011 v ljubljanskem kliničnem centru hospitalizirali zaradi odstranitve nedelujoče ledvice, vključili pa so ga tudi v program za ponovno transplantacijo. Toda po operaciji se je zapletlo, mladenič je dobil pljučnico, težko je dihal, zato so ga 15. decembra premestili na infekcijsko kliniko in ga intubirali. Cevko si je nato 19. decembra izpulil sam, potem pa se je čez kakšno uro in pol utrudil, zato so mu cevko vstavili nazaj. Enaindvajsetega decembra so mu zdravniki ob 9.40 odstranili cevko, saj je že okreval, po petih minutah pa se je spet upehal in sledil je nov zaplet. Zaradi edema v grlu mu tokrat zdravniki cevke niso uspeli vstaviti, ob 10.10 pa je Sebastian doživel še zastoj srca. Ob 10.40 so mu zdravniki spet vzpostavili dihalno pot s tako imenovanim trahealnim rezom v sapnik, vendar zaradi premajhne odprtine ni mogel odvajati ogljikovega dioksida in je ostal v vegetativnem stanju, umrl pa je, kot rečeno, 1. aprila 2012, dva dni po premestitvi na intenzivni oddelek celjske bolnišnice.

Nemški izvedenec na strani staršev

Starši pokojnika so prepričani, da sina na infekcijski kliniki niso dovolj dobro spremljali in mu pomagali, kot bi bilo treba. Čudijo se, kako je lahko vzpostavljanje dihalne poti po srčnem infarktu trajalo pol ure, ko pa iz spleta izhaja, da zdravniki trahealni rez opravijo v sekundi ali dveh. Njuni oceni pritrjujejo tudi ugotovitve neodvisnega nemškega izvedenca Thomasa Nicolaia z univerzitetne klinike v Münchnu, ki je mnenje izdelal novembra 2013 – po njegovem bi morali trahealni rezopraviti takoj, pa ga niso, je na eni od obravnav poudaril odvetnik tožnikov Andrej Pitako. Sodnica Doris Jarc je včeraj med drugimi zaslišala zdravnika Primoža Karnerja, ki je primladeniču opravil rez v sapnik.Karner je pojasnil, da je pred tem opravil 50 traheotomij, a še nobene tako zapletene kot pri Sebastianu, saj so ga zaradi srčnega infarkta reanimirali, mu masirali srce, hkrati pa še predihavali, zato se je mladenič nenehno premikal. Po Karnerjevih besedah je bil pri oživljanju mladeniča po zastoju srca prisoten »cel oddelek«. »Žal mi je, da se je tako končalo, a naredil sem vse, kar sem mogel,« je med drugim dejal zdravnik.

Sebastianova starša sta zoper nekatere zdravnike podala tudi kazensko ovadbo, ki pa jo je tožilstvo zavrnilo. Pregon sta nato brez uspeha nadaljevala sama, naposled pa sta se odločila za odškodninsko tožbo.

Opravičila nikoli nista dočakala

V kliničnem centru sicer ne interni ne ekspertni nadzor nista zaznala napak, zaplete pri zdravljenju Sebastiana pa med drugim povezujejo z njegovo presnovno motnjo cistinozo, zaradi katere je tudi imel težave z ledvicami, ugotovili pa so mu jo že leta 1997. Kakorkoli. Pravda se bo z zasliševanjem zdravnikov in medicinskih sester nadaljevala že danes, starša pokojnika pa besede doslej v postopku še nista dobila, saj bo sodnica šele po zaslišanju predlaganih prič odločila, ali imata tožnika sploh podlago za odškodninsko tožbo, ki sta jo vložila leta 2014. Že leto prej sta podala tudi kazensko ovadbo, ki pa jo je tožilstvo zavrnilo. Kazenski pregon sta nato kot subsidiarna tožilca prevzela sama, vendar sodišče ni uvedlo preiskave. »Po sinovi smrti sva si s partnerico želela le, da bi se nama kdo opravičil za njegovo smrt, a opravičila ni bilo. Zato sva vložila kazensko ovadbo, a je bila zavržena. Šele tri leta po sinovi smrti sva se odločila za civilno tožbo. Upava, da se bomo vsaj v tem postopku na sodišču pogovarjali, kaj se je resnično dogajalo, ko so Sebastiana oživljali in je prišlo do odmrtja možganov,« je že lani v izjavi za medije dejal oče pokojnika.