Na zadnjem kongresu (lani jeseni v Londonu pod sloganom Vsak vdih šteje) so javnost obvestili, da po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije zaradi onesnaženosti živimo v Evropi v povprečju za 1 leto manj in trenutno velja, da vsako leto prezgodaj umre skoraj 500 tisoč ljudi.
Onesnaženost zraka naj bi bila tako nevarna kot pasivno kajenje oziroma kot bi pokadili 10 cigaret na dan. Še posebej tvegajo bolniki s pljučnimi boleznimi (astma, KOPB), starejši ljudje in majhni otroci. Tudi sicer zdravi ljudje so bolj podvrženi kašlju, bronhitisom in alergičnim reakcijam.
Z onesnaženim zrakom prihajamo v stik zunaj, na prostem, in tudi v zaprtih prostorih.
Zunaj so posebej nevarni:
- Dušikovi oksidi, ki se tvorijo v prometu in povsod tam, kjer uporabljajo premog za gorivo. Visoke koncentracije se pojavijo v hladnih brezvetrnih zimskih dneh.
- Ogljikov monoksid iz avtomobilskih izpuhov in ki nastaja pri nepopolnem izgorevanju lesa in fosilnih goriv. Plin je brez vonja in je zelo strupen. Absorbira se v kri in prepričuje prenos kisika do tkiv, kar povzroča glavobol, vrtoglavico in zaspanost. Najbolj so izpostavljeni možgani, srce in ostali organi, še posebej pa je ta plin nevaren za ljudi s srčno-žilnimi boleznimi, za slabokrvne ljudi in za plod pri nosečnicah.
- Žveplov dioksid. Tvori se tako ob izgorevanju goriv kot tudi pri številnih industrijskih procesih ob predelavi izkopanin (rud). Uporablja pa se tudi za beljenje in dezinfekcijo ter kot konzervans v hrani.
- Ozon. Lahko je koristen, a tudi škodljiv, odvisno od višine, kjer se v ozračju nahaja. V stratosferi nas ščiti pred sončnim sevanjem. V vročih dneh pa nastaja v zraku, ki je onesnažen zaradi izpuhov motornih vozil, industrijskih emisij, hlapov goriv in topil. Draži grlo in dihala, povzroča bolečine v prsih in zmanjšanje kapacitete pljuč tudi pri zdravih ljudeh.
- Trdni delci, kiso naravnega izvora (ob gozdnih požarih, pepel ob izbruhu vulkana) ali antropogenega (promet, industrija, individualna kurišča). Ti delci ne vplivajo le na zdravje ljudi, temveč tudi na klimo in vidljivost. Predstavljajo tveganje za bolezni dihal in srca, tako pri zdravih kot pri že obolelih ljudeh. Velikokrat ti delci vsebujejo tudi težke kovine. Dokazali so že, da prisotnost cinka v delcih povzroča vnetja in preobčutljivosti pljuč.
- Benzen. Zamenjal je svinec v bencinu in tako prihaja iz avtomobilskih izpuhov, nahaja se tudi v naftnih derivatih. Benzen je rakotvorna snov in sodi v prvo skupino rakotvornih snovi po klasifikaciji Mednarodne agencije za raziskavo rakotvornih snovi.
- Toplogredni plini: ogljikov dioksid, metan, dušikov dioksid, ozon in vodna para. Poleg onesnaženja zaradi prometa, industrije in individualnih kurišč je velik krivec onesnaževanja tudi živinoreja. Nekoliko manj je znano, da imajo velik delež pri onesnaževanju tudi fluoro-ogljikovodiki, ki jih uporabljajo pri hlajenju in zamrzovanju, žveplov heksafluorid, ki ga uporabljajo v elektronski industriji in je tudi stranski produkt v proizvodnji aluminija.
Koncentracije škodljivih plinov iz okolja so rezultat kombinacije izpustov iz prometa, vremenskih razmer in topografskih značilnosti območja. Onesnaženost zraka je večja v vročih, sončnih dneh, medtem ko je manjša po dežju ali v vetrovnih dneh.
V zaprtih prostorih pa smo onesnaženemu zraku izpostavljeni zaradi nepravilnega izgorevanja v pečeh, z gradbenimi materiali in hlapi iz pohištva, z izdelki za čiščenje, klimatskimi napravami, pasivnim kajenjem in onesnaževalci, ki pridejo v domove od zunaj.
Kako se onesnaženosti izognemo
Sledimo opozorilom in meritvam o kakovosti zraka, izogibati se moramo dejavnostim na prostem, ko je onesnaženosti več (na primer ob urah gostejšega prometa), izbiramo manj prometne poti, ne zadržujmo se na ulicah ali v predelih, ki so obdani z visokimi zgradbami, izogibajmo se industrijskim predelom mesta, razgibavajmo se v naravi ... Posadimo kakšno drevo in vzdržujmo zelene površine in se poučimo o dobrobitih čistega zraka. Vsaj enkrat na leto opravimo tudi spirometrijo pri svojem zdravniku.
K čistejšemu zraku bomo prispevali tudi, če se bomo manj vozili z osebnimni avtomobili, uporabljali javni prevoz in kolesa. Več nas bo, bolj čist bo zrak. V zaprtih prostorih pa ne bo odveč, če zračimo zjutraj s prepihom za kratek čas, redno čistimo ali menjavamo filtre v klimatskih napravah, sesamo rajši s kakovostnimi sesalci na vodo in ne na vrečke (tudi pri nas jih je možno kupiti), ne uporabljamo močnih kemikalij za čiščenje in poskusimo rajši z naravno kozmetiko.
In ko govorimo o odgovornosti države za boljši zrak in čistejše okolje ter nanjo apeliramo, se moramo zavedati tudi osebne odgovornosti.
